sobota, 29.7.2006 01:53

Pismo Drnovšku

Poslano od Marte Gregorčič na ROG listo

Mreža za stalni obisk, ROG, Trubarjeva 72
1000 Ljubljana

Ljubljana, 25. 7. 2006

Predsednik Republike Slovenije Dr. Janez Drnovšek

Spoštovani predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek

Vsak ponedeljek se aktivistke in aktivisti Mreže za stalni obisk srečujemo na Antirasistični skupščini, kjer reflektiramo naše preteklo in prihodnje delovanje. Refleksija je, kot pravi eminenten brazilski pedagog Paulo Freire, ki se je prek 30 let ukvarjal z opismenjevanjem brazilskih zatiranih staroselcev, temeljna sestavina človekovega avtentičnega osvobajanja, saj izhaja iz delovanja v svetu, ki ga želimo spremeniti. Verodostojna refleksija ne upošteva niti abstraktnega človeka niti sveta brez ljudi, trdi Freire, pač pa ljudi v njihovih razmerjih s svetom.

Ker je v Sloveniji vse manj ljudi, ki bi verodostojno reflektirali svet ter še manj tistih, ki bi sodelovali in se upirali z vedno več zatiranimi, poniževanimi in degradiranimi za avtentično osvobajanje, za spremembo sveta in institucij, ki dehumanizirajo človekove potenciale, želimo reflektirati tudi vaš obisk v Centru za tujce v Velikem otoku pri Postojni. Ta je imel pomembne politične implikacije za upore, spreminjanje sveta, predvsem pa za zaprte v centru. Še pred tem vam želimo predstaviti dolgo, vendar bogato zgodbo sodelovanja in ustvarjanja, učenja in načrtovanja z vsemi, ki smo 29. aprila 2006 pričeli Mrežo za stalni obisk, v kateri so tudi vsi zaprti v Centru in vrsta posameznikov in posameznic, ki smatramo zapiranje prebežnikov za zločin proti človeštvu.

Smo atktivistke in aktivisti, pretežno doktorice in doktorji znanosti, podiplomske študentke in študenti, diplomantke in diplomanti ter profesorice in profesoriji različnih družboslovnih in humanističnih področij, ki se s prebežništvo in zapiranjem ljudi ne srečujemo prvič. Od leta 2000 smo raziskovali, sodelovali in obiskovali zaprte najprej v Centrih za odstranjevanje tujcev v Šiški, v Vidoncih in Prosenjakovcih, pa begunce na Viču, kasneje prebežnike v Velikem otoku pri Postojni, pa v Azilnem domu na Viču ter drugod. O procesih zapiranja in razčlovečevanja ljudi, ki so na begu iz svojih matičnih držav, bodisi zaradi vojn ter drugih zastrašujočih družbeno-političnih razmer, bodisi zaradi osebne angažiranosti, zaradi »neprave« stranke, ki jo zastopajo, zaradi novinarskega poročanja, ali zaradi česa drugega, smo objavljali v vrsti del. Raziskave so javno dostopne, vključujejo tudi raziskovanje študentk in študentov, dijakinj in dijakov, pogosto pa tudi drugih skupin in posameznikov. Mnogi so delovali neposredno s prinašanjem hrane, igrač, oblek, vzpodbujali so javno diskusijo za odpravo takih in podobnih institucij, v katerih se zadržuje ljudi. Temeljne kršitve človekovih pravic, predvsem kar zadeve izbrisane in prebežnike v Sloveniji, smo predstavljali tudi na konferencah, kongresih in sestankih po EU, kjer so razmere praviloma, ne pa povsod, nekoliko bolj »humane« kot v Sloveniji. Glede izbrisanih se je končno premaknilo tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strassbourgu in upamo, da bodo kmalu deležni poprave krivic.

V teh šestih letih našega sodelovanja s prebežnicami in prebežniki smo vsakič znova ugotavljali, da se kršitve v centrih niso zmanjšale, temveč ostajajo zacementirane. Med temeljne kršitve sodi pravica seznanitve o možnosti vloge »prošnje za azil«, ki določa dolžino in način njihovega bivanja v Sloveniji. Ta pravica je »po pravilu« kršena vsem zaprtim v Centru v Velikem otoku pri Postojni. Policija bo z novo EU novelo k zakonu o migranith dobila diskrecijsko pravico glede odločanja o tem, komu se ta pravica podeli in komu ne. Novela je bila deležna negativnega odziva tudi v EU, medtem ko se pri nas kot kaže že izvaja, kot da bi bila že potrjen in sprejeta. Kar se je zares spremenilo, je, da so te ustanove ali centri postali še bolj totalni, nedostopni in nespremenljivi tako za raziskovalce, kot za nevladne organizacije ter posameznice in posameznike, ki bi želeli prebežnicam in prebežnikom olajšati njihovo bivanje v Sloveniji. Predvsem pa to velja za prebežnice in prebežnike, ki so sedaj obsojeni na životarjenje v popolni izolaciji ter prisiljeni v prilagajanje institucionalnemu režimu represivnih centrov.

Da boste razumeli naše delovanje, vam moramo zaupati našo zgodbo upiranja, ki je skromna, potuje počasi in nabira moč, da spremeni neoliberalni svet, ki je zanikal človeka. Novo poglavje v uporu proti represivnim institucijam, ki dehumanizirajo ljudi, smo pričeli 29. aprila, ko nam je iz Centra za tujce v Velikem otoku pri Postojni izpuščeni evropski državljan zaupal enomesečno doživljanje »od znotraj«: nasilje, lakoto, trpinčenje, nestrokovnost, zastrupljevanje ter nadlegovanje, ki ga je pretežno neusposobljeno osebje vršilo nad zaprtimi, med katerimi so otroci, ženske, ki so bile zasužnjene oziroma so pobegnile pred/iz trgovino/e z ljudmi, moški, očetje, fantje in dekleta. Nekatere žene so bile noseče, druge so zibale novorojenčke. Veliko jih prihaja iz drugih celin in zato svetov, ki jih je bogati sever zatiral in zaničeval skozi stoletja kolonializma ali desetletja »preventivnih« in »humanitarnih«, predvsem pa permanentnih vojn, katerih posledice lahko razberemo na obrazih ljudi, ki želijo, nič drugega kot mi, živeti. Veliko jih je nekdaj živelo v skupni federaciji, ki se je imenovala Jugoslavija. Spet drugi bežijo iz pravkar okupiranih držav Bližnjega Vzhoda, kjer se dogajajo genocidi nad človeštvom.

Evropski državljan nam je poleg kršitev zaupal tudi način vstopa v Centre. Osebni obiski! Kako enostavno! V iskanju rešitve in poti do prebežnikov smo pozabili ponovno poskusiti z osebnimi obiski. Medtem ko smo se zadnja leta trudili vstopati organizirano, prek institucij in raziskovalnih ustanov ali aktivističnih mrež, pa nismo poznali imen zaprtih, da bi lahko poskusili z osebnimi obiski. To se je spremenilo z našim sodelovanjem z evropskim državljanom, ki nam je predal seznam imen zaprtih. Takoj smo obnovili stike in sedaj že tretji mesec neprekinjeno vstopamo v Center za tujce v Velikem otoku pri Postojni, zapisujemo in beležimo zgodbe, prinašamo informacije, hrano in telefonske kartice, odnašamo bolečino, razočaranje in strah, ter sestavljamo podobo zaničevanj in uničevanj človeških življenj v Centru, ki jih narekuje institucija ter migracijska politika. Vseskozi ažuriramo imena zaprtih in se na skupščinah dogovarjamo koga in kdo bo obiskal v naslednjem tednu.

Poleg obiskovanja teh zaporov, smo se lotili tudi vrste drugih aktivnosti. Na solidarnostnem dogodku, ki smo ga pripravili v Menzi pri Koritu smo zbrali prek 70.000 tolarjev za pomoč, ki smo jo nosili v Center. Tretješolci iz Osnovne šole Prežihovega Voranca v Ljubljani so zbrali 100.000 sit za gambijska nogometaša Ansumana Keita in Ceesaya Fodaya, ki sta sedaj že drugi mesec na prostosti in vsak dan trenirata z domžalskim nogometnim prvoligašem. Dr. Špela Razpotnik, ki je prejela nagrado v višini 300.000 sit za solidarnost ob izdajah revije brezdomcev (Kralji ulice), je denar namenila Mreži za uspešnejše odzivanje na potrebe prebežnikov. Zveza tabornikov Slovenije je pripeljala poln kombi igrač, ki smo jih prepeljali tako v Veliki otok pri Postojni kot tudi v Azilni dom na Vič ter v šolo Livada, ki jo obiskuje prek 20 otrok iz Azilnega doma na Viču. Ogromno pomoči smo zbrali v knjižnici Mirovnega inštituta. Za vsak naš obisk Centra smo zbrali denar, s katerim smo nakupili telefonske kartice, tobak, kavo, čaje. Nogometnega turnirja »Nogomet za svobodo gibanja« (2. julij 2006), so se poleg gambijskih nogometašev, skupina Letečih Gambijcev, katerim je bil odobren tridnevni izhod iz centra po šestih mesecih zapora, udeležili še nogometne zvezde slovenske državne reprezentance, pa Društvo Afriški center, italijanski aktivisti brez meja, novinarji Ekipe in Mladine ter skupina študentov. Udeležili smo se tabora brez meja v Gorici, kjer smo sodelovali v akciji za zaprtje centra v Gradišču. Odvetnik Beronja Sonny nam je ponudil strokovno svetovanje in pravno pomoč pri naših zahtevah za izpustitev tistih prebežnikov in prebežnic, za katere obstajajo pravne možnosti, da se jih izpusti.

Daleč največji razvoj gibanja in uporne prakse se je pričel z vzpostavljanjem alternativnega in začasnega avtonomnega centra v Rogu za vse tiste, ki bodo prejeli odobrene izhode iz Centrov za tujce ali tiste, ki potrebujejo zatočišče pred represijo zaradi svojega »statusa«. To je socialni center, ki bo služil kot začasno zatočišče vsem tistim, ki so jim raznovrstne arbitrarne neoliberalne politike izključevanja (kot so migracijska, socialna idr. politika) onemogočile oziroma legalno prepovedale možnost človeškega življenja, ter jih z vsemi (represivnimi) sredstvi poskusile degradirati.
Odgovornosti se ne učimo prek inteligence, pravi Freire, pač pa prek izkušenj. V avtonomnem centru bomo skupaj s prebežniki še naprej ustvarjali vsakdanje prakse osvobajanja. Poskušali bomo živeti in delovati, se učiti, poslušati in ustvarjati skupaj z najbolj zatiranimi, kar trenutno zagotovo so prebežniki. Še naprej bomo odhajali v Italijo, Španijo, Francijo ter druge prostore, kjer se množijo podobni upori za zaprtje centrov. Še naprej bomo delovali v globalnih mrežah za zaprtje centrov.

Najbolj smo veseli prakse, ki se je vzpostavila v Centru za tujce v Velikem otoku pri Postojni in ki nas je presenetila kljub dolgoletnim izkušnjam delovanja z zatiranimi. Kmalu po pričetku našega obiskovanja centra se je med prebežnicami in prebežniki vzpostavila solidarnost. Kljub temu, da so v taborišče zaprti ljudje z različnimi življenjskimi izkušnjami, ki jih je v največji meri spremljalo zatiranje, trpinčenje, omejevanje svobode izražanja in delovanja, so kaj hitro določili, da je vsaka vrečka, ki jo Mreža prinese na obisk in ki predstavlja skromno zalogo hrane, vitaminov, telefonskih kartic, tobaka, revij ipd., darilo za vse. Postali so skupnost. Na posebno mizo so odlagali vse, kar smo prinesli – »skupne« stvari, ter jih solidarno delili upoštevajoč potrebe in prioritete zaprtih: otroci, dehidrirani, bolni, podhranjeni, depresivni, apatični itn. V najbolj totalni ustanovi v Sloveniji, se je vzpostavila solidarnost med mnogoterostjo ljudi, ki so bili žrtve preganjanja in nasilja v lastnih državah, v Sloveniji pa so jih osamili v zaprte ustanove.

Mreža je ves čas poskušala (in z delom nadaljujemo) vzpostavljati in odpirati:
1. SOLIDARNOST, ki odpira in vzpostavlja pogoje za
2. SAMOORGANIZIRANJE zaprtih ter ne vzpodbuja paternalizma ali humanitarizma. To je pomembno. Paternalizem in humanitarizem namreč govorita, delujeta in določata v imenu zaprtih in za zaprte, ne pa skupaj z zaprtimi, kar si zasluži vsak človek, v kolikor posegamo v njegovo življenje, v človekovo integriteto.
3. VKLJUČEVANJE ZAPRTIH V MREŽO, ker so nam ti ljudje enaki, in ker smo ukinili prevladujoč diskurz ločevanja med »nami« in »vami«, saj se naša življenja razlikujejo zgolj v tem, da smo nekateri »svobodni«, medtem ko so drugi zaprti; dejansko pa smo vsi del krivičnega in dehumanizirajočega sveta.
4. Pogoje in možnosti za ZAPRTJE VSEH TOVRSTNIH CENTROV v Sloveniji, Evropi in drugod po svetu prek globalnih mrež, uporov in taborov.

Da se vrnemo na refleksijo, kateri smo namenili pismo. Vaš obisk v Centru za tujce v Velikem otoku pri Postojni, smo videli kot pomemben prispevek v boju proti nehumanim migracijskim politikam in tudi kot možnost, da z vami in prek vas spregovorijo zaprti, ki so z nami delili trpljenje, radosti in upanja. Prek vas bi lahko vsaj en dan postali ljudje v vaših očeh, s tem pa tudi v očeh javnosti, ne pa objekti prilagajanja zahtevam institucije, ki je osnovana na dehumanizaciji ljudi. To je pomembno, naporno in drzno delovanje, ki pa prinaša veliko radosti in uspehov tako za zaprte kot vse tiste, ki se upiramo sprejemanju sveta, kakršen je.

Integriranje s človekovo sovisnostjo se razlikuje od prilagajanja. Integriranje je posebnost človekovega delovanja; je rezultat sposobnosti, da se človek prilagodi realnosti, ter hkrati tudi kritično izbira in spreminjanja realnosti. Če odločitve niso več njegove, če jih zanj opravlja nekdo drug, človek ne more biti integriran, pač pa se lahko samo »prilagodi«. Neuklonljiv človek z revolucionarnim duhom, se pogosto tretira kot »neprilagojen«. Vendar je prav to tudi Mreža, to smo vsi, ki se upiramo. Smo »neprilagojeni«, ker želimo, da se vsem ljudem dovoli integracija kot kritična sposobnost izbire in spreminjanja realnosti. Prilagajanje je karakteristika živali in je simptomatična za človekovo dehumanizacijo, nas opozarja Freire. Prebežnikom in prebežnicam je bila možnost humanizacije že odvzeta v njihovih matičnih državah, apatridi je nikdar niso imeli, izbrisani so jo izgubili z osamosvojitvijo Slovenije in vsi ti ljudje so del naše tukajšnje družbene realnosti, so del našega življenja.

Z vašim obiskom v Centru v Velikem otoku pri Postojni, ki je veljal zaposlenim, ne pa zaprtim, ter z vašo izjavo, da se lahko razmere v centru »še izboljšajo« in »humanizirajo«, ste legitimirali institucijo, ki je (sicer legalna) institucija uničevanja človekovih življenj, in ki že vrsto let določa o usodi tisočih, ki so bili zaprti vanjo. To je korak nazaj v prilagajanje in sprejemanje represije, kot da se nič ne bi dalo spremeniti in kot da moramo pokorno sprejemati sedanje pogoje življenja. Res je, da iz centra dnevno beži veliko prebežnic in prebežnikov, ki nadaljujejo svojo pot nekje v Evropi, in da nanje represivne institucije ne bodo mogle več vplivati. Prav tako je res, da nas je veliko in upamo, da nas bo še več, ki se bomo upali dostojanstveno boriti za ukinitev takih in podobnih taborišč ter spreminjati pogoje za delovanje in ustvarjanje ljudi v Sloveniji, Evropi in Svetu.

Vaše pervertiranje diskurza, ki ga je z vztrajnim in trdim delom odstirala Mreža prek akcij, tiskovnih konferenc, dnevnim angažmajem v Centru, solidarnostnimi prispevki, nogometnimi turnirji, povezovanjem ljudi itn., je za dva dni razblinilo delovanje v uporu. V soboto smo se z mednarodnimi udeleženci Tabora brez meja v Gorici podali pred center in simbolično razprli mrežo, ki nas oddaljuje od zaprtih. Policija je izkoristila priložnost in nas v času, ko smo odhajali, potisnila ob steno. S skrajno represivnimi prijemi so nekatere aktiviste nasilno priprli. Pri tem je policijsko nasilje utrpelo tudi več producentov medijev (fotografi in poročevalci za 24ur, Dnevnik in Radio Marš). Policija iz Centra za tujce v Velikem otoku pri Postojni je tako v eni sami uri pretepla več novinarjev kot vsi njihovi predhodniki skupaj v petnajstih letih.

Čeprav se bo javni diskurz verjetno nekaj dni vrtel okrog nasilja policije in »provokacij« s strani aktivistov, pa je naš temeljni in edini namen, da se govori o odpiranju meja, zapiranju centrov, o ljudeh, ki so v njih zaprti, o njihovih življenjskih zgodbah ter o situacijah v deželah iz katerih prihajajo. S simboličnimi odpiranji centrov bomo nadaljevali tako doma kot po svetu. Pri tem bomo vsakič znova opozarjali in reflektirali naše delo in delo tistih, ki se nam približajo morda s podobnimi nameni, da ozavestijo, da imajo posledice njihovih dejanj temeljne aplikacije na sedanje življenje zaprtih ter njihove prihodnje možnosti življenja in ustvarjanja.

Mreža za stalni obisk, mreža za ukinitev vseh centrov za tujce