ponedeljek, 18.7.2016 03:29

Pravna država ali država pravnikov

Tudi direktorje streljajo, mar ne?

Avtonomija javnega sektorja oziroma institucij, katerih ustanovitelj so bodisi država bodisi občine, je hudo vprašljiva. Tako kažejo peripetije s Slovenskim filmski centrom (SFC), kjer je vlada pokazala, da ne dopušča odločanja niti legalno imenovanemu organu upravljanja, to je svetu, v katerem ima svoje predstavnike. Ti naj bi znotraj potrjenih aktov in sprejetih pravil odločali v skladu za zakonsko danimi možnostmi, a tega pač ne izkoristijo ali ne znajo izvajati, zato je potrebna intervencija z višje instance, kar s same vlade, da ustavi legalen postopek.

Ob ustanavljanju Filmskega sklada (FS) leta 1994 in kasneje, leta 2011, v preobrazbi v SFC, so bili najbolj slišani argumenti, da bo tako stroka bolj prišla do veljave in politika ne bo več neposredno odločala o filmu, kot imajo urejeno tudi številne razvite evropske države. Slovenija je tovrstno institucijo uvedla prva med državami t.i. vzhodne in srednje Evrope oziroma tistimi, ki (še) niso bile članice EU. Danes smo spoznali, da od avtonomije stroke ni ostalo nič, saj je politika pokazala, da je vse skupaj samo maškarada, pri kateri je vlada glavni masker.

Tudi iz teh in še drugih razlogov na Ministrstvu za kulturo (MzK) obstajajo tendence, da filmska dejavnost vrne v hišo, saj resničnih proceduralnih razlik ni, z manj denarja bi bilo možno več, avtonomija pa je le pesek v oči. Tistim, ki še verjamejo vanjo, na pot stopijo stalno zniževanje proračuna za kulturo in celo razpolovitev sredstev za film v zadnjih letih, kar je celo največ med posameznimi področji umetnosti. Podobne argumente najde MzK ob delu Javne agencije za knjigo (JAK), ki je nekaterim tudi odveč, saj že tako premajhna sredstva porabi še sama agencija za svoje delovanje. Na drugi strani so seveda “avtonomisti”, zagovorniki obeh institucij, SFC in JAK, ki menijo, da se zdaj situacija mnogo boljša, odločanje je ekspeditivnejše, postopek transparentnejši in izbor je kakovostnejši.

Da med MzK in SFC škriplje, je jasno že nekaj časa. Revizije in stalne inšpekcije s strani MzK so se zabadale v delo SFC, pri čemer je eden od očitkov, da so obvezne pristojbine, ki jih morajo prijavitelji vplačati, če želijo, da je njihov projekt v bobnu, protizakonit. Vendar enako deluje tudi JAK in zaračunava prijavnine, čeprav sem tudi sam opozarjal, da so protizakonite in zaradi njih lahko pade celoten razpis, če bi kdo od prijaviteljev vložil upravni spor. Pri tem bi nam morali povedati, ali to pomeni, da bodo plačane prijavnine in potem še dodatne pristojbine, če je treba vlogo dopolniti, vrnili vsem tistim, ki so se kadarkoli prijavili na JAK ali SFC. Cinično je, da je prav MzK 'sugeriralo' obema institucijama, naj pobirajo prijavnine, da bodo lahko preživeli, ko jim je namenila premalo sredstev že ob ustanovitvi, nato pa jih iz leta v leto samo še zmanjševalo.

Ko je kandidata za direktorja SFC podprl svet in ga predlagal vladi v potrditev, se je ta odločila nasprotno in se ni ozirala niti na široko podporo stanovskih združenj, ki so bila zadovoljna z njegovim delom, kot tudi številne produkcijske hiše. Seveda niso bili vsi v svetu slovenskega filma srečni in so nasprotniki prisotni že v samem svetu, pa tudi med filmskimi ustvarjalci, a so bili v manjšini. Razmišljati, zakaj in čemu se je vlada odločila uslišati prav njih, je v slovenskem kadrovskem cirkusu precej iracionalno početje, saj ni enovite, kaj šele konsistentne politike. Medtem ko vlada na najvišja mesta upravljanja milijardnega državnega premoženja in bank nastavlja „iksipsilone“, za katere večina javnosti prvič sliši in katerih reference prihajajo iz bolj ali manj obskurnih zasebnih podjetij in predstavništev tujih podjetij, se za 4,5 mio EUR filmskega proračuna letno ukvarja z dlakami v jajcu.

Jasno je, da je interesentov za vodstveno mesto SFC kar nekaj, a tudi lobijev, ki imajo lastne scenarije. Kar nekaj jih je v vsaki organizaciji, ki se ukvarja s filmom, začenši z MzK pa AGRFT in RTV Slovenija ter raznimi združenji in producentskimi hišami in še kak političen kader se najde. Ne ozirajo se na to, da je slovenski film v zadnjih letih dosegal največje uspehe in da je v zadnjem letu kar trem uspel večji met: film Žiga Virca Houston, imamo težavo je kot prvi slovenski film doživel premiero na eminentnem festivalu Tribeca v New Yorku, na festivalu v Karlovih Varih je bil režiser Miha Knific nagrajen s 50.000 eur za najobetavnejši filmski projekt v razvoju in nato je bil na taistem festivalu Damjan Kozole za film Nočno življenje proglašen za najboljšega režiserja. Čestitam vsem, tudi direktorju SFC Jožku Rutarju za podporo trem režiserjem in njihovim stvaritvam.

A očitno politika ne spremlja slovenskega filma, kot tudi ne kaže zainteresiranosti za kulturo vobče, in se je kakovost in očitni, v tujini priznani umetniški dosežki ne dotaknejo. Zanimajo jih samo pravni fakti in akti. Ne menim, da tudi slednji niso pomembni, toda naše delovanje s takim odnosom med kreativnostjo in vrhunsko umetnostjo na eni in pravom na drugi strani vse bolj grozi, da bo od pravne države ostala država pravnikov, ki jo bodo vodili, saj se nihče drug ne bo znašel v poplavi raznih zakonskih in podzakonskih aktov ter pravilnikov ne razumel pravniške latovščine. Četudi bodo le pravniki razumeli, kar so neki pravniki napisali, bo seveda obilo prostora za razne interpretacije, zaradi katerih se bodo podajali na sodišča, razčiščevali, se pritoževali in iskali svojo pravico kot luč pri belem dnevu. Sodišča bodo zasuta, odvetniške pisarni nabasane, tožilcev ne bo nikoli zadosti, stranke bodo plačevale in vse se bo vrtelo okoli njih.

Če vlado moti, da je na razpis prišla samo ena prijava, in to dosedanjega direktorja, in bi vsled demokratičnosti raje videli več kandidatov, lahko situacijo razumemo kot razmislek in priložnost, da se bo javilo na naslednji razpis več kandidatov in kandidatk. Vendar zakaj takšni pogoji ne veljajo tudi za vse druge državne institucije, začenši s Slovenskim državnim holdingom (SDH) in Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), kjer se za bdenje na milijardnim slovenskim kapitalom pojavljajo kar neki osebki, katerih vrhunskost in odličnost ter mednarodni renome so tako dobro skriti kot noge pri kači; marsikdo pa ima za sabo še kakšen ne ravno primeren pripetljaj, ki ga je potrebno vsaj zminimizirati in zrelativizirati, če se ga ne da skriti.

Pri nadaljevanju postopka za izbiro direktorja oziroma direktorice SFC naj vsi odločevalci upoštevajo en drugega, pri čemer naj bo vodilo tudi avtonomija javne institucije in njenih organov: torej je treba upoštevati odločitev sveta, ki je predvsem strokovna, MzK naj pogleda širše, ne pa zgolj iz drobnjakarskih pravniških obtoževanj in domnev, vlada pa naj pokaže, ali je zmožna celovitega pogleda in koliko resnično upošteva stroko in ceni slovenski film ter razpoznava njegove dosežke in ji je do kulture kot vladnega elementa in umetnosti kot ustvarjalnega presežka ter želi vzpodbujati bogato in odprto družbo. Nemara jim je potrebno dati še eno priložnost, zato vsem zainteresiranim svetujem, naj se prijavijo na ponovni razpis za direktorja.

Peter Tomaž Dobrila