sreda, 28.3.2007 12:41

Leni drvarji, lesena birokracija in inovativno cepljenje drv

Bojan Radej: ni levicarsko, ni desnicarsko, se najmanj pa je sredinsko korektno

Najprej fleksibilna država in kapital, nato šele delovna sila

Globalizacija in predvsem vstop gospodarstev s ceneno delovno silo na svetovni trg je eden glavnih povodov za obnavljanje ostrine razrednega boja in neposrednih konfrontacij med kapitalom in delom, delodajalci in sindikati. V kolikšni meri so globalizacijski procesi realen materialni proces?
Nedvomno so ti procesi od devetdesetih let naprej eden najvplivnejših . Neposredno vplivajo predvsem na gospodarske tokove, zato se postavlja vprašanje, kakšna je vloga države v teh pogojih, kako naj se odziva na okolje, ki ga več ne more obvladovati. Bilo bi celo škodljivo, če bi se države odločile proti globalizaciji. Problem je, da globalizacija ni splošna, da se nanaša na pretok kapitala, ne pa na pretok ljudi, tako na primer celo v EU delavci še vedno ne morejo svobodno delati.

Država celo opušča svojo vlogo, prepušča iniciativo kapitalu?
Pravzaprav še dosti hujše – v nekaterih zadevah se je nedvomno postavila na njegovo stran s tem, ko se na globalizacijo odziva docela napačno. Države morajo poiskati načine, kako se na te vplive odzvati. Zapreti meje je nemogoče in škodljivo. Druga skrajna možnost je popolna odprtost, vendar pa ostra konkurenca prej zaščitena podjetja zlahka uniči. Obstaja pa še ena možnost, nasprotje popolne zaprtosti in popolne odprtosti. Glede izzivov globalizacije ločimo tri vrste podjetij:(1) nomadska, izpostavljena in sedentarna [na določen lokalni prostor vezana, npr, frizerstvo ali komunalno; op. p.] podjetja. Nomadska že delujejo prek državnih meja, konkurenčna so na več zunanjih trgih, njihovi osnovni dobiček pa ne izvira iz kakovostnega poslovanja v okviru enega nacionalnega trga, ampak iz razlik v stroških, ki jih dosegajo na različnih trgih. Za nomadska podjetja, kot so pri nas na primer Petrol, Gorenje, Krka, država torej ne more narediti nič bistvenega, saj nobena posamično ne more vplivati na razlike med nacionalnimi trgi.
Izpostavljena podjetja so v preteklosti pod domačo trgovinsko zaščito živela ugodno življenje, tak primer je čevljarska ali tekstilna industrija. Z globalizacijo so se znašla pred težko situacijo, saj se njihovih stroškov dela in socialnih standardov ne da dosti zniževati zaradi nasprotovanj družbenega in kulturnega okolja. Lahko propadejo, lahko pa poiščejo specializirane niše, ki jih azijski konkurenti zaradi kadrov, tehnologije, tradicije ali logistike ne bodo mogli verjetno nikoli zapolniti. Iskanje in umeščanje v nove niše je ključno odvisno od uveljavljanja 'domače' ustvarjalnosti in inovativnosti. Država torej izpostavljenim podjetjem lahko pomaga pri inovativnosti, spodbujanju in financiranju raziskav, skrbi za prenos znanja, in podobno. Očitno je eno - tem podjetjem država nikakor ne more pomagati tam, kjer jim skuša sedaj pomagati, z zniževanjem stroškov dela. Na tem polju je bitka z Azijo v naprej izgubljena. Potrebna je inovativnost, vendar ne le na ravni deklarativnosti.
Tretja skupina podjetij pa so podjetja, ki »sedijo doma«, sedentarna, in skrbijo, delajo za lokalno prebivalstvo, gre recimo za nekatere infrastrukturne dejavnosti, ki niso neposredno prizadete z globalizacijo. Posredno pa so lahko prizadeta prek krize izpostavljenih podjetij. Če ljudje izgubijo delo v nomadskih ali izpostavljenih podjetjih in s tem svojo kupno moč, ne bodo zmogli kupovati storitev sedentarnih dejavnosti. Stvari so povezane in zato je zelo škodljivo, če se vlada zadovoljuje z delnimi rešitvami, ki so družbeno gledano, očitno pristranske. Novi v vrsti nesrečnih ministrov za razvoj je v Dnevniku TVS, 26. 3. 2007 povedal, da o sociali ne smemo preveč govoriti, da se ljudje na to ne bi zanašali. Izjava v vsej svoji odkritosrčnosti najbolj grobo kaže, da vlada na ljudi gleda kot lenuhe, ljudje so zanjo brezposelni ker nočejo delati, ne ker ni na voljo služb; ljudje niso podjetni, ker so leni in 'ziheraši', ki nočejo tvegati svojih prihrankov za poslovne naložbe... Skratka, odpravljanje ovir inovativnosti in nastajanja sedentarnih delovnih mest sta dve ključni strategiji odzivanja na globalizacijo.

Dirka navzdol, zniževanje socialnih standardov torej ni prava, prava pot je pot inovacij in vzpodbud. Kaj Slovenija dela na tem področju?
Slovenija dejansko sledi dirki proti dnu, začela jo je že Drnovškova in Ropova vlada, Janševa jo nadaljuje. Iščejo najnižjo točko še sprejemljive prerazdelitve premoženja in moči, ne samo med bogatimi in revnimi, ampak celo med bogatimi samimi. Dokler se tranzicijske karte ne prerazdelijo, se bo ta Drnovšek-Janšev 'pragmatizem' nadaljeval. V preteklosti sicer ni šlo za prosti pad, a ta dirka še ni končana. Tudi sindikati, ki so en najpomembnejših institucionalnih nasprotnikov tega trenda, nosijo veliko odgovornost zanj, saj morajo priznavati tudi raznolikost ter doseči občutljivost in odgovornost za različne skupine ljudi, ki jih dirka navzdol ogroža, saj to nikakor niso samo industrijski delavci

Kako pa naj se kot posamezniki odzovemo na izzive globalizacije?
Modernega posameznika sestavljata individualna in kolektivna narava. Kako nas bo globalizacija prizadela je odprto, v kolektivni naravi nas lahko izredno prizadene, saj lahko to raven uravnavamo le skupaj. Tukaj pa nastopi problem, če tisti, ki so z globalizacijo na raznorazne načine prizadeti, ne znajo teh medsebojnih razlik med sabo prepoznati in tvorno izrabiti. Danes pa se sindikati borijo le za tisto skupino žrtev globalizacije, ki je največja in najbolj homogena, ostale pa mirno zanemarijo.(2) Na drugi strani pa kot posameznik ne morem reči, da je rušenje državnih meja slabo. Za posameznika je globalizacija v marsičem pozitivna: prinaša nekaj več odprte družbe, transparentnosti oblasti, več ustvarjalnosti, možnosti povezovanja preko državnih mej ter bistveno več od tega kar danes ponujata domnevno nenadomestljiva država in trg. Ljudje, ki živijo v negotovih razmerah ('prekarni'), so seveda žrtve krutega kapitalizma, a so hkrati zasnova nečesa novega, saj se izredno dobro učijo fleksibilnosti. Zame so ti ljudje najprej potencial in šele nato žrtve.

Kako gledate na trende vsiljevanja fleksibilnosti?
Fleksibilnost je ena izmed besed sedanjosti in prihodnosti. Danes se zahteva fleksibilnost le od ljudi, ne pa tudi od kapitala in države. Fleksibilnost za kapital je to, ali bo tovarna družbeno odgovorna in upoštevala socialne ter ekološke standarde, ali bo podjetje dojelo, v kakšnem lokalnem okolju se nahaja in kakšne so njegovi lokalni pogoji. Skratka, podjetja morajo biti fleksibilna na spreminjajoče pogoje v lokalnem okolju, ki ga naseljujejo. Na drugi strani je fleksibilnost državne uprave, ki je danes popolnoma neprilagojena že za svoje osnovne naloge – kar kažejo slabo izvajanje nadzorne funkcije, sodni zaostanki, neuspešnost boja z organiziranim kriminalom in s korupcijo. Dokler ni fleksibilnosti kapitala in države, ne bi sploh smelo biti govora o fleksibilnosti, ki velja samo za ljudi in 'delovno silo'. (3)

Kakšna pa je vloga družboslovcev, prispevek strokovnjakov pri tej dirki navzdol?
Njihov vpliv je izjemen in pretežno negativen. V preteklosti niso bili toliko samostojni, a znanstveniki na žalost še vedno delujejo kot študentje. Vzamejo knjigo, najdejo model in ga prenesejo v naše okolje. Zgled od drugod pa bi morali preoblikovati in prilagoditi našemu kontekstu. Primanjkuje nam neodvisne znanosti, ki ni vezana na zaposlitev v neki ustanovi, saj so tam ljudje pod pritiski financiranja in prevzemanja funkcij, znanost pa vpletena v mehanizme družbene moči. Znanstveniki lahko na podlagi bogatega znanja razvijejo modrost delovanja, za to pa morajo najprej spremeniti sebe. Znanosti danes predvsem manjka modrosti – znanja, ki bi ga avtor znal povezati ne le s svojim okoljem ampak tudi z osebno izkušnjo. Tega danes ni, znanstveniki so postali 'svetovalci' - 'neposredni proizvajalci naročenih rutinskih rešitev' – to ni več vredno imenovati znanost, to je navadna obrt, v celoti vpeta v cehovsko domačijske oligarhije politične in ekonomske moči.(4) Da pa je znanost, čeprav prepletena z močjo, vendarle samo smešen privesek pa kaže tragikomična epizoda 'mladih ekonomistov', ki so se enako brez premišljanja razbežali po svojem neuspehu, kot so se nepremišljeno zbrali, da bi delali neokonzervativni prevrat.

V katero smer bi morala iti domača ekonomska znanost, da bi lahko tvorneje in kvalitetneje prispevala h kvaliteti družbe?
Znanstveniki priznavajo, da so klasične ekonomske teorije, pa tudi sedanje neoliberalne in neokonzervativne, preigravanje starih rešitev, ki so nekdaj delovale, danes pa ne več. Največji problem je njihova težnja, da bi jih vsi ostali razumeli kot centralne, vodilne, edine možne. A ravno v tem je sled rešitve, če prav pogledamo: vsakdo bi bil danes rad v centru (včasih ni bilo velike konkurence – vedelo se je kdo pije, kdo plača). Prav, naj bo ampak kaj to pomeni? Da imamo kar naenkrat množico centrov in nobenega obrobja. Torej se nam problem v svoji notranji strukturi radikalno spreminja – nič ni več hierarhično, dominanto, prvenstveno; pojave vse bolj zaznavamo kot vzporedne, simultane (hkratne), multiple (večkratne, večpomenske), multifunkcionalne. Svet se spreminja v naših glavah in tukaj bi bili znanstveniki lahko bistveno bolj v pomoč, da bi nam pomagali otresti se starega in očitno neveljavnega znanja. Žal pa ravno znanstveniki najbolj krčevito branijo okope svojega (ne)znanja, branijo meje med disciplinami (ekonomist in sociolog nočeta sodelovati), branijo svoje cehovske meje itn.

Kaj to pomeni za ekonomsko politiko?
Svoje cilje mora začeti dosegati na nesovražne načine. Državna regulativa mora ustvarjati možnosti delovanja, ne pa da jih zaradi vedno možnih zlorab omejuje in preprečuje. Naloga države ni postaviti tak pravni red, ki bo državo ščitil pred državljani, sploh ne – država naj najprej zavaruje državljane pred državljani, to je njena edina naloga! Ustvarja naj možnosti delovanja, kjer zdaj zaradi obstoječih administrativnih in sorodnih ovir še ne obstajajo, ne pa da ustvarja zgolj pogoje za svoje lagodnejše represivno delovanje. Skratka, državno upravo, pa tudi strokovnjake je treba razkrinkati, da ne izvajajo svojih temeljnih nalog, za njihovo servilnost centrom moči, namesto izvirom njihove politične legitimnosti.

Kakšen pa je vpliv sindikatov?
Sindikati imajo izjemno veliko družbeno moč, a jo izrabljajo za preozke namene. Svojih dolgoročnih interesov ne morejo uresničevati, če se bodo gradili na paradigmi modernega kapitalizma. Trenutni problemi niso vezani na usodo industrijskih podjetij, ampak na ekonomsko operativnost države. Zakaj institucija sindikatov danes ne bi branili alternativne in marginalne prostore, kot so Metelkova, Rog ali mariborska Pekarna? Pametna razvojna in socialna politika bi razumela, da mora imeti v vsakem urbanem okolju ne samo šolo, odvajanje odplak in zbiranje smeti ampak tudi stalne avtonomne cone, v katerih se lahko razvija nova ustvarjalnost, ki je država ne bo nikoli dosegla. Prelep primer v Ljubljani je mladinski hotel Celica, ki je postal svetovno znan, zasluge za imajo 'metelkovci', država in mesto pri tem projektu imata zasluge predvsem za to, da nista nagajala tako kot večinoma. Podobni zgledi drugod po Sloveniji so Pekarna v Mariboru, Art center na Goričkem. Skratka, ne vidim razloga, da sindikati ne bi svoje obstoječe družbene moči vložili v oblikovanje politične zahtevo po ustanavljanju avtonomnih con, zadružništva, lokalnih sistemov menjave (netržne, naturalne) in drugim inovativnim oblikam socialne ekonomije in podjetništva. Sindikati pri tem danes niso v pomoč in če bo pri tem ostalo, bodo za to morali poslušati kritiko in prevzeti odgovornost. (5) V nekaterih državah je razkol med sindikati in t.im. novimi 'nesistemskimi gibanji' že dosegel nepremostljive razsežnosti.

Na kakšnih temeljih?Kako bi to sindikati opravičili?
V avtonomnih conah npr. dela vse več ustvarjalnih in delovnih ljudi, potencialno gre za deset do petnajst odstotkov prebivalstva, ki se noče ali ne more prilagoditi tržni igri. Ta skupina lahko torej ostane brezposelna oziroma nezaposlena, zaradi frustracij neproduktivna. Lahko pa tem neprilagojenim, mogoče celo pokončnim ljudem, ki nočejo sprejeti nedostojnih pogojev dela in življenja, ponudimo možnost, da si sami najdejo delo v avtonomnih conah, s katerim lahko skrbijo zase in prispevajo k skupnosti. Vzemiva spet primer Celice.
Sindikati morajo torej razširiti svojo dejavnost in prenesti poudarke z industrijskega dela, kjer so seveda veliki problemi. Naj dam primer: nikakor ni v interesu sindikatov podpirati nalož v energetsko potratna podjetja. Slovenija že sedaj porabi 80 odstotkov več energije na enoto bruto domačega produkta od EU povprečja, za nas, torej tudi za sindikate, je strateško pomemben premik k razvoju energetsko varčnih podjetij in trajnostnega razvoja.(6) V nasprotnem žagajo vejo, na kateri sedijo. Sedanja nesporna družbena moč ne bi smela ustvariti občutka, da je kapitalizem kakorkoli zauzdan. Sindikati morajo ob brezdušnem napredovanju globalizacije temeljito preizprašati svoje strategije delovanja in skrbi me, da doslej niso priznali niti potrebe po tem.

Mirsad Begić

(1) http://www.indexprohibitorum.si/index-prohibitorum/pierre-noel-giraud-neenakost-v-svetu-ekonomija-sodobnega-sveta
(2) - http://www.indexprohibitorum.si/index-prohibitorum/globalna-slovenija-zda-j
(3) - http://www.indexprohibitorum.si/index-prohibitorum/za-cepec-fleksibilnosti
(4) - http://www.indexprohibitorum.si/index-prohibitorum/kulturni-diferencial
(5) - http://www.indexprohibitorum.si/index-prohibitorum/kvadratni-koren-iz-demokracije
(6) - http://www.indexprohibitorum.si/index-prohibitorum/na-smrt-konkurencni
_________________________________________________________________
Regionalni razvojni programi
»V Sloveniji se sedaj pripravljajo regionalni razvojni programi, katerih glavna cilja sta gospodarski razvoj in razvoj konkurenčnosti. Pregledal sem razvojne materiale za razvojni program Pomurja 2007-2013, ki v zvezi z inovativnostjo prinaša zanimivo orientacijo. V Pomurju je temeljna tekstilna industrija izredno izpostavljena, v odgovor pa program ponuja inovativnost. Na prvi pogled prava smer, a natančnejši pregled pokaže, da inovativnosti dejansko namenjajo marginalno mesto. Inovacija je vse kar ustvarja dodano vrednost in delovna mesta, pravijo.(7) Kritično bi lahko rekli, da je za njih inoviranje tudi cepljenje drv, kaže pa da ne vedo, kaj je inovativna regija. Kljub temu ima danes skoraj vsaka pomurska vas željo imeti inovativni center, podjetniški center ali inkubator. Vlada je obljubila 100 milijonov evrov vreden tehnološki center s 1500 delovnimi mesti. Preračunano 88 delovnih mest na leto za ceno 66 tisoč evrov na delovno mesto. Ustvarjajo torej izredno draga delovna mesta, potenciale Pomurja in inovativnost pa se spodbuja na napačen način. Kot da jim bo inovativnost padla z neba in rešila vse probleme same po sebi.«

Problem brezposelnosti
»Zanimivo je, da ima zavod za zaposlovanje v okviru aktivne politike zaposlovanja razvite instrumente za pomoč ljudem, da postanejo samostojni podjetniki ali ustanovijo družbo. Ne ponujajo pa veliko možnosti, da ljudje odidejo v neprofitni sektor. Zavod je torej v službi kapitala, ne olajšuje priti brezposelnim do spodobnih služb ampak pomaga kapitalu priti do delavk in delavcev ki so ne le sami najbolj v stiski ampak tudi pod državno prisilo morajo jemati ponujene službe, čeprav neredko samo podaljšujejo njihovo negotovost. Kot kažejo študije je brezposelnost kot dejavnik slabega zdravja manj škodljiva kot je škodljiva negotova zaposlitev. Spraševal sem jih, zakaj kot zavod za brezposelne, financiran iz javnih sredstev in celo iz prispevka za brezposelne ne skrbijo za potrebe brezposelnih, ampak za potrebe kapitala, zakaj ne sodelujejo pri ustvarjanju človeka dostojnih delovnih mest, ampak v glavnem za represivno vračanje ljudi na trg dela, za fleksibilnost trga dela. Podpirati bi morali projekte, ki odpirajo 'nekonkurenčna' delovna mesta na primer v javnih in socialnih podjetjih, osebnih storitvah, v nepridobitnem sektorju, saj so v takih zaposlitvah ljudje razmeroma bolje zavarovani pred negativnimi posledicami globalizacije trgov. Status samostojnega podjetnika je zapleten in drag, statistične študije kažejo, da je le 20 odstotkov novih espejev uspešnih, povečini tistih, ki so šli med podjetnike kot logično nadaljevanje svoje uspešne 'službene' kariere in so imeli v naprej zagotovljen tako produkt kot odjemalce. Iz nič ali samo iz govorjenja uradnikov, ne more biti niti podjetništva.«

(7) - http://www.rra-mura.si/dokumenti/7/2/2006/Priloga_st._3_Pogram_priprave__RRP_za_Pomurje_2007-2013_471.doc
___________________________________________________________
Pod sliko: Magister ekonomije Bojan Radej je bil kot podsekretar 17 let zaposlen na Uradu Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, od koder je zaradi mobinga odšel leta 2004, od takrat pa deluje kot neodvisni raziskovalec trajnostnega razvoja in kvalitete življenja večinoma na projektih Evropske unije. Prof. dr. Rastko Močnik ga je ob neki priložnosti imenoval za najbolj neortodoksnega ekonomista pri nas. Foto M. B.