ponedeljek, 30.4.2007 06:35
Navadnica
novica, ki je hotela biti nekaj posebnega
Kozliček se je prvič razburjeno oglasil, ko mu je glavo uklenil neizprosni Angelov prijem. Pod petimi rokami, stisnjen na paleto se v zadnjih sekundah svojega kratkega življenja ni mogel več premikati. Nož je zarezal dva dolga smrtna krika skozi temo, telo je vzdrgetavalo, repek je pomigal še po nekaj minutah. Sinoči, na predvečer svojega šestinpetdesetega rojstnega dne sem naročil zakol in fotografiral devanje iz kože. Mesu se bo poznalo, pravi Ivanček, da žival ni hotela umreti. Da je razmislil in , da je vse to čista fizika. Z vegetarijanci se danes ne zapletam v meta-fizične razprave. Ob 17h se je po dolgem času predvsem na področje neustavne Mestne občine Koper ulilo. Grmi. Prizora ne morem fotografirati za Dodogovor, ker nimam fotografskega aparata. Mogoče je v fičotu. Skrbi me. Ob 17h 50 sem nazaj z Denisom Valičem v M&KC. Plešasto glavo mu je močil aprilski dež. Baje pomaga. Baje bo upal do polnoči. Od sinočnega pretiravanja načeti Superlojze se odpravlja domov. Pripravil mi je tehnični komplet za nastop, pomil posodo, dvignil opomin koprske občinske finančne službe, pometel Balkon z narisanim razgledom. Na njem mogoče bom zapel in zaigral nekaj svojih pesmi. Najavlja se tudi Mladinin fotograf Miha Štamcar. V prihodu je družinica iz Železnikov. Ob 18h10 Arijana začenja vgradnjo fotostripov brez podnapisov. Jasno je, da tale spisljaj ne bo nič znamenitega. Navadna dnevna novica, ki jo posvečam navadno nenavadnima človekoma, ki vaju več ni. Prav si imela mama. Žal mi je in dostikrat mislim na vaju. Ampak nekje sem prebral ali videl na filmu. Človek se ne bi smel preveč navezati na mrtve.
Barko Mrecelj
|