nedelja, 28.5.2017 07:38

Zaradi žrtev vojn v Beki

Devetnajsto besedilo knjige v nastajanju Fotkarica

Kot fotograf Dodogovora, ki si prizadevam biti buden sem postal pozoren na majhen plakat z belim prelepkom na katerem je z velikimi rdečimi črkami pisalo: »Vabljeni! Beka, 27.5. ob 17h. Odkritje novega spomenika žrtvam vojn in prenove vaškega jedra. Vaščani Beke.«. Tri dni pred tem dogodkom (24. maja 2017) sem zato telefoniral urednici občinskega glasila v občini Hrpelje Kozina in ji drugič napovedal svojo namero, da bi občasno kot prostovoljec pisal za mesečnik, ki ga urejuje. Omenil sem ji tudi, da pridem pogledat v Beko na proslavo. Zanimalo me je namreč katerim žrtvam katerih vojn sta spomenik in proslava namenjena. Povedala mi je, da je za majsko številko (žal) že prepozno a sem ji podčrtal, da gre z moje strani za trajno hotenje prispevati svoje pisanje Občini v kateri stanujem enajst let in me enomesečni odlog nič ne moti.

Odkritje se je začelo pravočasno v lepem vremenu. Do vasice prideš iz Kozine skozi staro poštno vas Klanec. Pred spomenikom žrtvam Narodno osvobodilnega boja že v Ocizli, zaviješ desno. Ozka asfaltna cesta skozi gozd v nekaj minutah čez travnike pripelje do majhne skupine hiš v kateri se desetletja niso rojevali otroci. Nemški okupator je 27. maja 1944 vas temeljito požgal in oplenil.Tu je bil sedež Varnostno obveščevalne službe (VOS). Blizu je bila tudi partizanska bolnišnica.Če sem prav obveščen se je večina vaščanov poskrila po kraških jamah v bližini, ker so napad pričakovali.

Povezovalka kotizškatlićne proslavice za 250 predvsem starejših oseb je bila že omenjena urednica Glasila Ester. Pokazala je nekaj poustvarjalnega daru tudi v interpretaciji besedila zamejskega pesnika za katerega še nisem slišal. Nosilna govornica je bila seveda županja občine Hrpelje- Kozina Saša Likavec Svetelšek, ki je pohvalila pobudo vaščanov sezidati pomnik in podčrtala odločno nasprotovanje prenarejanju zgodovinskih dejstev (zgodovine). V mešanem pevskem zboru Obala, ki so ubrano peli tudi izven uradnega programa sem zagledal prijatelja kolesarja in turističnega kmetovalca Mirjana. On mi je najbolj pomagal do odgovorov na vprašanja zaradi katerih sem se udeležil vaškega kulturnega druženja s pogostitvijo.

Izkazalo se je namreč, da proslava niti z delčkom programa in tudi novo sezidani spomenik niti z enim napisom nista bila posvečena žrtvam vojn na splošno ampak se je zgodila proslava in so postavili nov okno-zid iz starih kamnov zaradi obletnice požiga vasi v spomin Narodnoosvobodilnemu boju . Vrhunec tega boja pa je potekal tudi na tleh Primorske in Istre med leti 1941 in 1945 (da ne pozabimo). Torej v času Druge svetovne vojne. Tiste vojne v kateri v kateri so morale Združene države Amerika, Velika Britanija in komunistična Sovjetska zveza kot velike sile z vsemi močmi in z ogromnimi žrtvami izbojevati vojaško zmago nad silami osi (Nacistično Nemčijo, Fašistično Mussolinijevo Italijo in Japonsko). Narodi takratne okupirane države Jugoslavije (med katerimi smo bili tudi Slovenci) so k tej zmagi prispevali velik in zelo krvav delež..

Debele tri ure sem potreboval, da sem ugotovil ozadje napake v napovedi prireditve in odleglo mi je, ko je Ester Mihalić, ki je napako napravila priznala, da napaka (dezinformacija) je bila in jo je storila ona. Krotiteljica svojega sinčka in odgovornica za mednarodne projekte Občine mi je na koncu mogoče v bran občinski souslužbenki rekla: »Upam, da boste sedaj lahko dobro spali!«. Razumel sem porog v tej pripombi. Med detektivko v Beki sem spil sedem deci beločrnega in potem še doma en kozarec. Dobro sem spal, samo kratko. Ob štirih sem vstal in začel pisat to devetnajsto besedilo knjige v nastajanju Fotkarica. Naslednjo noč bom spal še boljše.