nedelja, 30.7.2017 10:38

Kako smo izgubili Piranski zaliv ali kako sem se pogovarjal z ribo

Franjo Frančič

Bilo je tam šestindvajset let skoka v preteklost, glavni policaj iz medvedje družine, veliki B. in general J., nikakor nista hotela odložiti uniforme po kratki, učinkoviti in zmagoviti osamosvojitveni vojni. Koga je takrat brigalo, da je na kontrolni točki Plovanija, ki je bila v družbeni lasti občine Piran zrasla kontrolna točka, ki naj bi bila začasna, a je kmalu postala mejni prehod. Če bi bila postavljena kilometer višje, Piranski zaliv ne bi postal Savudrijska vala. A, kot že rečeno, v prestolnici se tiste čase niso kaj zanimali kaj se dogaja v predmestju deželice. Takratno geslo je bilo: Laibach is first! Parolo je nato malo prirejeno spretno uporabil ameriški klovn T. na cirkusu njihovih volitev in zmagal. Njegova prelestna žena M. je postala pravi simbol vseh deklet, žena, mater samohranilk v naši vasi. Niti nima smisla omenjati, da so bratje Hrvati prelomili vseh devet dogovorov in lepo zarisali mejo po sredini Savudrijske vale, ki je bila prej Piranski zaliv. Ribe v tem dvojezičnem zalivu pa niso rekle na vse te zgodovinske dogodke popolnoma nič.

Šestindvajset let kasneje so ciplji enako veselo skakali iz morske gladine kot za časa utopičnega socializma in samoupravljanja s temelji marksizma. Nekoč glavni policaj iz medvedje družine B., ki je bil vmes poslovnež novega kova se je počasi, a prav počasi po obsodbi korupcije odpravljal v zapor. Milo mu je bilo pri srcu, do zadnjega se je izmikal, kot težek srčni bolnik je igral košarko samo še enkrat tedensko. Do zadnjega je upal, da dobi kot njegov prijatelj iz političnih krogov vikend zapor. To je zapor v bližini Ljubljane za tiste tajkune in politike, ki so pokradli milijon, dva ali več, zdaj pa jih mati država poslala na oddih. Vse jim je bilo na razpolago, računalniki, fitnes, soba za meditacijo in ena za rekreacijo, še paznikov ni bilo, zaklenili so se, kar sami. Za sobote in nedelje pač, da so se odpočili od žen, ljubic in špekuliranja z pokradenim denarjem. Seveda je bilo njim, ki so se pripeljali z mercedesi, bmv-ji, porscheji na zaporniško dvorišče prav vseeno v preteklosti in zdaj za Piranski zaliv, ki je postal Savudrijska vala.

S kolesom sem se vroče sobote odpravil na mejno črto, slavno reko Dragonjo. Kilometrske kolone rahlo zmedenih in blaznih turistov so ure in ure stale ob svojih avtomobili. Za pot preko meje so za tri kilometre potrebovali po pet, šest ur, sam pa sem elegantno švignil do izliva reke Dragonje. Z eno nogo sem stal v državi Hrvaški, z drugo v Sloveniji in vrgel trnek v Piransko Savudrijski zaliv. Ni minilo dolgo, ko je v vabo zagrizel krasen zlato rdeči ribon. Snel sem ga s trnka, se mu zazrl v oči in ga vprašal:
- Mater ti tvojo, povej, si ti hrvaški ali slovenski ribon?!