ponedeljek, 31.7.2017 05:40

Zadnja sedemdeseta drugega in prva najstna tretjega (tisočletja)

Besedilo, ki ga bom prebral nocoj pred filmsko projekcijo "Pljuni istini u oči" v Kulturnem domu Hrpelje-Kozina ob 20h.

Ob posnetju filma »Pljuni istini u oči« dobrih štirideset let po izidu prvega LP Buldožer se mi je predočilo vprašanje o rodovitnosti časa oziroma vpraševanje o časih rodovitnosti umetniškega ustvarjanja. So bila sedemdeseta, leta mojega osebnega cveta bolj rodovitna od drugega desetletja tretjega tisočletja v katerem je posnet film in v katerem Kulturni dom občine Hrpelje-Kozina gosti njegovo premjero v sodelovanju s konzorcijem »Prvi na vasi«?

V času samoupravnega socializma in SFRJ smo marsikateri mladi soustvarjalci pijančevali, kadili hašiš ter marihuano in tudi jedli LSD. Danes v obdobju zmagovitega neoliberalnega kapitalnega v vazalni državici Slovenija se mladi drogirajo drugače, raznovrstno in kolikor vem, bolj. Zakaj začenjam primerjanje časov , ki sta si štiri desetletja daleč s psihoaktivnimi substancami? Zato, ker sem neznanstveno prepričan, da jih ljudje v teh krajih na splošno danes bolj uživamo kot smo jih takrat. Ker na pamet trdim, da živimo v času Zasvojenosti s trošenjem in sle po dobičku. Danes zaposleni s svojo plačo hitreje pride do novega avtomobila, takrat so nas vzgajali naj drugače gledamo na soljudi.

Odločil sem se, da ne bom skušal utemeljevano primerjati ampak želim le orisati svoj občutek, ki meji na prepričanost. Oboje je zraslo iz osnov osebnih izkušenj in skromnega razgleda tega kar sem v ne zelo kratkih šestinšestdesetih letih zvedel. Seveda me je iIndoktriniralo šolanje v času rdečega enoumja, ko so izobraževalne ustanove tudi vzgajale, v svetovnospletnem danes pa je vzgoja baje prepuščena predvsem cerkvi in družini.

Leta 1974 sem bil s pesmijo »Duša in jaz«, ki jo je orkestriral partizan Bojan Adamič 12 tednov na vrhu vseslovenske radijske lestvice priljubljenosti. Pred kratkim je mojo novejšo belsko duhovno pesem »Nebitnica« neodgovorni glasbeni urednik radija Koper Armando Šturman izbral za pesem tedna v ponedeljek a že v sredo jo je iz programa izločil odgovorni urednik Andrej Šavko z razlogom, da preveč vznemirja javnost. Obe pesmi sta bili in bosta ostali osebno izpovedni. Prvi ljubezensko razočaranski a obenem tudi samoposmehovalni je bilo v razvpitih časih cenzure omogočeno prihajati do mladih poslušalcev, drugi, iz sveta živih odhodnici pa so v času svobode in demokracije takoj onemogočili dosezati starejše osebe.

Včeraj sta mi dva mlada kritična in ustvarjalna človeka, ki počitnikujeta v mansardnem stanovanju na Markovcu poročala o bombastični porciji zvočnega kiča, ki je iz kotla koprske Rumene sobote ponoči onesnaževal njune bobniče na vrhu Markovca preden so izbruhnile vizuelne orgije pranja denarja v bogastvu barv. Pomilostil sem se udeležbe na tem začetku vrhunca turistične sezone in tisti večer nisem semtertjajil med bronastimi glavami Pinka Tomažiča, Karla Masla in Janka Premrla Vojka. Napisal sem »med glavami« saj se pred njimi ni dalo petkorakat in prižgat plamenčka. Vso površino pred glavami je namreč zasedala postrežnica piščančjih hrenovk, ki jih ne bom zapisal s polnim imenom saj Perutnina Ptuj ni sponzor tega kulturnega dogodka. V soboto zvečer sem na tradicionalni rok fešti v Prešnici poslušal skoraj ves nastop mladih fantov, ki so imeli tudi svoje pesmi a najboljši so bili v skladbi svetovnih zvezdnikov »Nirvana«. Na tem celovečernem koncertu je nastopal tudi budimpeštanski bend, ki izvaja zgolj skladbe ameriških pop rock zvezdnikov iz osemdesetih »Guns N´Roses«.

Kar naglo in z nedopustnimi vrzelmi v dokaznem postopku odgovarjam sebi in vam na vprašanje v prvem odstavku. Rodovitna sedemdeseta so bila vrhunec zrelosti sistema odnosov v katerem smo živeli in ga je huda muca grabežljivosti in sebičnosti popapala ob razpadno pokradni tranziciji. Sedanji čas v katerem je posnet LP film o plošči, ki je zgodovinska na celem območju bivše dejansko samostojne države pa je valilnica jalovosti in tekoča trakulja posnemanja, ki gre dobro v denar. Ne trdim, da danes ni ustvarjalnih oseb in skupinskih pobud na področju kulture oziroma umetnosti. Hočem samo reči, da industrija okusa in vsemogočno tržišče ustvarjalne osebe in skupinske pobude izrinja na rob neobstoja. Pred dvema urama (zdaj je ponedeljek 31. julija 2017 ob 17h) sem bil na popolnoma mehkoterorističnem obisku pri direktorici sežanske kulturne marmornosti Srečko Kosovel, pri na novo za obdobje petih let potrjeni direktorici Nini Ukmar. Od nje sem slišal: »Pozanimala sem se v Tolmin glede tvoje ponudbe Premjerni paket in sem povprašala tudi koliko je bilo občinstva. Mi si ne moremo privoščiti plačati tak program, ki pritegne premalo občinstva!« Svobodno sem jo interpretiral a prepričan sem, da ne napačno. Ta njena izjava odraža politiko večine javnih zavodov na področju kulture v Sloveniji. Te ustanove v kulturnem somraku niso svetilniki ampak zgolj gorilniki javnega denarja, ki služijo videzu, da smo kulturen narod v državi na katero je treba biti ponosen.