petek, 29.8.2008 10:34

Distrofiki merimo mišice

Elena Pečarič poroča, ugotavlja in se ne namerava sprijazniti

Date: 08/29/2008 09:36 PM
Subject: »Distrofiki merimo misice«, prvi del
Naj na kratko osvežimo dogajanje farse.

V začetku leta 2006 smo bili štirje člani Društva distrofikov Slovenije, zaradi nastopa v oddaji Tarča na RTV SLO izključeni iz društva. Poizkusi, da bi se neposredno pogovarjali z vodstvom društva in neznanimi člani pristojnega organa častnega razsodišča, se je končal praviloma s klici na policijo. Dostop na občni zbor društva, pa nam je bil onemogočen kar z najemom varnostne službe, ki je bdela nad tem, da se nam nebi uspelo prikrasti v dvorano, kljub temu, da je bila ena od točk dnevnega reda prav naša izključitev. Tik preden bi zadeva zastarala smo štirje oškodovani vložili tožbo zoper ravnanje odgovornih v društvu. 12.5.2008 je potekala zadnja obravnava in vse kaže, da bo odločeno nam v prid. A glej ga zlomka, kaj si domisli g. Šuštaršič. Na hitro izvede postopek, ki ugotovi, da smo dejansko bili neupravičeno črtani iz članstva, istočasno pridobi slamnato osebo ga. Mrak, ki jo nihče ne pozna in ta oseba vloži zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka zoper iste štiri člane. Upravni odbor DDS pa takoj poda predlog o začasnem suspenzu članov, ker to zahteva sama narava kršitve. Obstaja »utemeljena nevarnost, da bodo obravnavani člani zaradi svojega anarhistično usmerjenega delovanja poizkušali uveljavljati svoje pravice, ki izhajajo iz članstva DDS, jih zlorabljali in tako onemogočali nemoteno delo DDS s svojimi nerazumnimi zahtevami ter morebiti celo z svojo prisotnostjo na sedežu DDS, menim, da je zaradi preprečitve nastanka materialne škode ter nematerialne škode večjega obsega potrebno do zaključka disciplinskega postopka člane začasno suspendirati«.

Dne 29.07.2008 smo vsi štirje člani društva bili pozvani na zagovor pred častnim razsodiščem. Vsak ob svoji uri in prva, ob 9 uri, sem bila na vrsti jaz. Na sedež društva sem odšla v spremstvu prijatelja Rafaela Zupančiča. Tudi on ima pestre in bogate izkušnje s sodnim preganjanjem, šikaniranjem in pritiski s strani vodstva društva oz. predsednika Borisa Šuštaršiča. Pred vhodom naju je pričakal sekretar Ivo Jakovljević in dve »gorili« v črnem, varnostniki G7 (glej sliki). Najemanje varnostnikov je očitno postala stalna praksa društva, ko na razgovor kličejo svoje člane z diagnozami mišične atrofije (mišična distrofija vključuje različne diagnoze, ki se med seboj razlikujejo predvsem po hitrosti napredovanja obolenja), ki skoraj ne zmoremo samostojnega giba, kaj šele, da bi lahko koga fizično ogrozili. A ne boste verjeli, tudi zato so na društvu že klicali policijo. Zanimivo bi bilo vedeti iz katerih namenskih sredstev se za tovrstne usluge plačuje.

G. Jakovljevič je varnostnikoma ukazal, da lahko v prostore društva vstopim samo jaz ne pa tudi moj zagovornik. Na vabilu, ki smo ga prejeli je bilo napisano, da s seboj lahko pripeljemo zagovornika ali pravnega zastopnika, seveda pa g. Zupančič ni po meri društva. Kot bivši zaposlen na društvu je dobro seznanjen z načinom in metodami dela ter ustrahovanja in discipliniranja vseh drugače mislečih. Sama nisem želela vstopiti in da bi poniževalni in sramotni dogodek z varnostniki zabeležili, sem poklicala policijo. Društvo deluje, bolje rečeno, naj bi delovalo v javnem interesu, kar pomeni, da mu je podeljen status javnega značaja kot tudi reprezentativne invalidske organizacije. To bi namreč moralo biti zagotovilo, da se vodstvo ne more in ne sme obnašati kot despot in absolutistični lastnik; pa se, ker jim tega nihče ne prepove in se jim takšno početje dopušča. Pa smo zopet pri odgovornih institucijah, ki nočejo opravljati svojih nadzornih funkcij in varovanja pravic uporabnikov socialno varnostnih storitev ter preprečevanja diskriminacije in onemogočanja dostopa do ustavno zagotovljenih pravic. Invalidske organizacije imajo namreč pooblastila, zagotavljanja storitev, ki omogočajo osnovne človekove in državljanske pravice (prevozi, asistenca, rehabilitacija,..).

Ko so slišali klic na policijo so si za hip premislili in dejali, da lahko vstopiva oba, a ker je bila policija že na poti sva želela počakati. Dejansko sta policista kmalu prišla, opravila krajši razgovor z obema stranema, naredila zapisnik in odšla. Ko sva nato hotela vstopiti v prostore društva, da se končno po zapletih opravi namen obiska, se je zgodba ponovila, meni je bil vstop dovoljen, zagovorniku pa ne. Zahvalila sem se za še eno pestro dogajanje in odšla.

Zdi se dobesedno noro, kaj si na društvu lahko dovolijo. »Izključeni« člani smo odločeni, da se ne vdamo in po sodni poti iztožimo naše zanikane pravice in dostop do storitev do katerih smo upravičeni. Predvsem zato, ker v naši državi, v sistemu socialnega in zdravstvenega varstva, še vedno velja princip razvrščanja po diagnozah in so naše zdravstvene, človekove in ustavne pravice dodeljene izvajanju »reprezentativne« invalidske organizacije, ki jo v našem primeru vodi skrajno avtoritaren, egoističen, pokvarjen in nizkoten predsednik. Ups, nova tožba.

In mi naj bi se mu pustili utišati in uničiti, tako kot je to storil z vsemi, ki so se mu postavili po robu? NE, NIKOLI!!!

Elena Pecaric