torek, 21.6.2022 06:15

Alelujanje bataljona

Zapis Simone Hadžić z UPB konference 17.6.22 v mariborski Pekarni

Z Arjano in Vasjo smo v Maribor prišli okrog enajste ure. V Gustafu so ostali že čakali na sestanek. Vasja si je ogledal kje naj bi se postavila razstava Markovih plakatov. Glavna dvorana ni bila primerna, ker bi bila razstava preveč razpršena. Zato je bil primernejši manjši prostor, preddverje. Najprej je mislil uporabiti opečnato steno kot podlago za plakate. Po umikanju kovinske lestve, se je zid iz manjših opek izkazal za neuporabnega - bil je zaprašen in "čingumiji" za pritrjevanje plakatov niso držali. Poskusila sva s pometanjem celotne stene, vendar se je izkazala nasprotna stena iz OSB plošč primernejša. Kroglo "čingumija" sem mu spremenila v manjše koščke v pol urice časa in ga pri postavljanju razstave nisem motila več.
Prisedla sem k omizju za katero je potekal UPB sestanek in prisluhnila poročilom o stanjih v samoniklih prizoriščih in z kakšnimi težavami se spopadajo. Po vsem kar sem slišala, se mi zdi, da Slovenija preveč da na študente, vse kar si izmislijo, dobijo. Vsi "ta boljši placi", ki so to bili že v preteklosti, ali se naredili, za kar imajo dosti zaslug samonikla prizorišča, se vanje dokaj hitro pricofuknejo študenti, ker jih zanimajo in imajo dosti sovdov od države. Povsod se radi razpasejo, ker jih je dosti. Enkrat, ko jim to uspe, vržejo iz prostorov tiste, ki jim niso po godu ali bi prostor zrušili in na njegovo mesto postavili nekaj za njih: fakultete, kampuse, študentske domove, ali, če je plac premajhen, v prostor za njihove žurke, koncerte in pijanke. Med poslušanjem sem se spraševala, da kam se hodijo družiti taki, ki so končali srednje ali poklicne šole? Verjetno ne tam, kjer so študenti. Ker se med njimi zaradi nižjih izobrazb ne počutijo zaželjeni, ne dobro, ker jih večina gleda z viška. Zato gredo raje v navadne gostilne, na veselice ali balkan žurke. In se mi zdi, da je povsod po Sloveniji premalo prostora za njih, ki so v svoji preprostosti in skromnosti, dosti bolj družbeno-kritični od razvajenih in bogatih študentov, ki, tako kot sedaj živijo, nimajo razloga za upor.
Sledila so ostala poročanja, pogovor o bodočih projektih. Šla sem Vasji še razrezati stiropor v kocke in sledilo je kosilo z odlično lečino enolončnico. Po osemnajsti uri je bila otvoritev razstave. Pred njo sva si z Arjano šli ogledati knjigarno in prostor, v katerem imajo starinsko peč za peko kruha in klimatizirano koncertno dvorano.
Zvečer smo se poslovili od vseh in se odpravili najprej proti Bežigradu, kjer sva pustili Vasjo in ob 11h ponoči sem iz tovorne limuzine v Ankaranu izstopila še jaz, ki sem v Pekarni poslikala nekaj in prispevam ta zapis za Dodogovor.

Simona H.