petek, 21.7.2023 09:28

Pirnatova nagrada

Letos pripadla tudi Tomažu Kosmaču - Kosmotu, prostovoljcu DPZN in pisatelju, seveda.

Prejel sem sms: In Pirnatova nagrada pripada Tomažu! Odzval sem se s tremi vprašaji. Sledilo je: Včeraj potrdili! Misleč, da gre za neslano šalo, sem članu občinskega sveta nameraval poslati fakiča, vendar se zadržal. Odtipkal sem samo: Hahahahaha. Izkazalo se je, da se ni norčeval in zlagoma sem malo potipal naokoli. Iz dobro obveščenih krogov sem izvedel, da naj bi me za nagrado predlagala župan in mestna knjižnica. Evforija me ni zajela. Predvsem iz razloga, ker nisem dojemal, da je vse skupaj res. Spoznanje, da bom odslej zapisan v zgodovino Idrije, je vame kapljalo postopoma.

Slavnostna podelitev je potekala na Kendovem dvorcu v Spodnji Idriji. Dobitniki občinskih nagrad smo sedeli v prvi vrsti. Bilo nas je sedem in prihajali smo z različnih področij. Voditeljica je za vsakega najprej prebrala obrazložitev, nato je slavljenec vstal s stola in nagrado ob aplavzu publike prevzel. Meni je bila podeljena za ‘dragocen in obsežen literarni opus’. Po koncu uradnega dela se je začelo neformalno druženje. Mizice so v glavnem ponujale sokove, zato sem segel v rukzak. V njem sem imel donatove pollitrske plastenke, napolnjene z bevando. Zdravilno pijačo sem lagodno srkal, posledično postajal družaben in zlahka klepetal z raznoraznimi pomembneži. K meni so pristopali tudi taki od katerih stiska roke ne bi nikoli pričakoval. Čestitali so mi in za prenekaterega se je izkazalo, da moje knjige celo bere.

Z dvorca sem se odpravil v Idrijo in se v gostilni približal znancem. Nikogar ni brigalo, kje sem bil. Spet so razpredali o svetovno pomembnih rečeh in za samohvalo nisem našel primernega trenutka. Ni me motilo. Itak rajši poslušam, kot blebetam. Kasneje sem staknil prevoz do Godoviča, doma ugotovil, da mi je Občina Idrija ob nagradi nakazala 840 evrov in zavzdihnil: S tem bodo še problemi.
Na Centru za socialno delo staž podaljšujem vsakega pol leta. Nobeni izredni prejemki niso dobrodošli. Država (ne uslužbenke, ki morajo zakone spoštovati) mi honorarje od pisanja praviloma odvzame ali pa me zaradi pisanja kaznuje z znižanjem socialne podpore. Včasih sem še uspel kaj prikriti. Znesek sem dobil na roko. Danes ne več. Za vse je potreben račun in vse je v sistemu. Kljub temu upam, da mi od Pirnatove nagrade ostane vsaj nekaj cvenka. Če mi ga ne bo, bom obžaloval edino, ker se na podelitvi denarju nisem javno odrekel in ga doniral zavetišču za živali. Kako se bo izteklo, ne vem, bom pa o tem poročal naslednji mesec.