sreda, 20.12.2023 08:52

Irena Svetek

Decembrski prispevek Tomaža Kosmača, pisatelja prostovoljca DPZN

Primorske knjižnice izvajajo akcijo z nazivom Primorci beremo že sedemnajst let. Z njo spodbujajo bralce, da posežejo po domačih avtorjih. Na letošnji bralni seznam je bilo uvrščenih 77 proznih in 13 pesniških del slovenskih literatov, za priznanje pa je bilo treba prebrati pet knjig izpod peresa pisateljev ter eno pesniško zbirko. V okviru Mestne knjižnice in čitalnice Idrija sta ta pogoj izpolnila 102 bralca in 6. decembra, ob zaključku projekta, je v goste prispela kraljica slovenske kriminalke Irena Svetek. Moderator je bil kar njen soprog Dušan Čater, sicer vrhunski pisatelj, ki mi je kasneje razkril, da Ireni, čeprav si je to močno želela, vprašanj predhodno ni izdal. Najprej ga je zanimalo, kako njeno ustvarjanje sprejema njen mož in smeje je povedala, da se odziva pravilno, v naslednjih odgovorih pa, med drugim, obelodanila, da je v Idriji komaj drugič. Prvič, ko se je z Goranom Vojnovićem in mano vračala iz Tolmina, kjer smo pred ducat leti predstavljali svoje knjige.
“Vožnja proti Godoviču,” je v diplomatskem besednjaku rekla, “se je zelo vlekla.”
Od takrat je, kot rečeno, minilo že dobro desetletje in spomnim se, da sva Gorana, ker za razliko od naju ni pil, gledala postrani. Irena se je medtem poboljšala, jaz pa malce tudi.
Pričakoval sem, da bomo po koncu uradnega dela odšli v kakšno oštarijo, toda mudilo se jima je nazaj v Ljubljano. Držalo me je, da bi še malo bluzil po Idriji, vendar vseeno prisedel v električni avto in ju med vožnjo pobaral:
“Skrbita za okolje?”
“Ne, najela sva ga samo za par ur. Svojega nimava.”
“A, tako. Kako pa sicer živita kot svobodna umetnika?”
“Jaz nisem več,” je dejala Irena. “Zaposlila sem se na neki založbi.”
“Kaaj?” mi je popotna bevanda skoraj padla iz rok.
“Ni šlo drugače.”
Po krepkem požirku sem se za silo umiril in butnil:
“Postala si slovenska Agatha Christie, čeprav si pred tem napisala izjemen roman Sedmi val. Kaj te je potegnilo v kriminalke?”
“Sedmi val hvališ samo ti.”
“Ne, super se zdi tudi mojemu frendu.”
“No, kriminalka mi je predstavljala izziv. Mislila sem, da je ne znam napisati. Zdaj vem, da zmorem.”
“Pa ti, Duš? Filmski sklad je, kot sem opazil, po tvoji nagrajeni kratkoprozni zbirki Džehenem, odobril snemanje filma.”
“Odobril že, toda snemali ga najbrž ne bodo.”
“Kako to?”
“Nimajo denarja.”
Pripeljali smo se v Godovič in ko sta me zraven doma odložila, sem se takoj lotil pisanja: Dragi Miklavž, prosim, da mi letos ne prineseš mandulata, ampak poskrbiš za boljši status literatov. Pismo sem zalimal, ga postavil pod smrečico, potem pa se spomnil, da je Miklavž darila raznašal včeraj. Nič zato, sem zamahnil z roko. Mogoče me bo pa parkelj uslišal.