nedelja, 8.6.2025 10:16

Divji nageljni v Magazinu z Marjeto

Junijski prispevek T. Kosmača za Dodota, prosotovoljca DPZN

V idrijski Galeriji Magazin je 28. maja Milan Jež predstavil svojo novo zbirko pesmi, naslovljeno Divji nageljni. Nastajala je več let in obogatena z barvnimi fotografijami Igorja Vezovnika vsebuje kar 107 pesmi. Dogodek je potekal v organizaciji Mestne knjižnice in čitalnice ter Založbe Bogataj iz Idrije, pri kateri je zbirka izšla. Na mini turneji je bila Idrija druga postaja. Uvodna predstavitev se je odvila že marca v Dolenji Trebuši, kraju Milanove mladosti, tretja 5. junija v Novi Gorici, sledijo pa še Tolmin (10. junij), Ljubljana in Ajdovščina.
Pogovor z avtorjem je vodil alfa in omega idrijske založbe Damijan Bogataj in Milan je povedal, da je pri 22-ih vozil prvi bibliobus na Severnem Primorskem, da so ljudje pri izbiri knjig včasih bolj zaupali njemu kot knjižničarkam, da je s pokojnim harmonikarjem Radom Kovačičem ustanovil glasbeno skupino Pomladni dan, da je znamenita narodnozabavna skladba Idrijca, reka moje mladosti izpod njegovega peresa, da je napisal (vsaj po mojem mnenju odlično) zbirko kratkih zgodb Po senu diši, da je bil sodelavec na avstralskem radiu za slovenski program, da je njegova Tiho Idrijca šumi, ki jo je za zbor uglasbil Matej Kavčič, neuradna himna krajanov doline Idrijce in še marsikaj drugega. Med pogovorom je njegove pesmi občuteno interpretiral Boris Jež, nekaj besed pa sem natrosil tudi jaz, kajti pred izdajo zbirke me je Milan pobaral:
“Bi mi napisal spremno besedo?”
“Poezija ni moje področje, zato...”
“Oceno o pesmih že imam. Od Antona Gričnika. Ti povej samo, kako sva se spoznala, kaj počnem in podobno.”
“No, to bi mogoče šlo.”
Pobrskal sem po spletu, sestavil osnutek in mu ga poslal. Zanimalo me je predvsem, če podatki, ki sem jih našel, držijo.
“Vse drži, fajn bi pa bilo, če bi omenil še...”
In sem dodal, kar je želel, mu spet poslal in rekel je:
“Vse je v redu, ampak, bi lahko še...?
V izdelan tekst je stavke težko vrivati. Vseeno sem pristal, mu poslal v tretje in navrgel je:
“Samo še to...”
Ponovno sem vrival in končno je bil zadovoljen. Jaz pa tudi, saj sem se mu vsaj malo oddolžil. Decembra 2019 me je namreč povabil na Večer glasbe, poezije in vina. Skupina Pomladni dan je redno gostila literate in med njihovim koncertom sem orisal svoje delovanje. Po zaključku se mi je v deževnem Kobaridu na poti do picerije, kamor smo zavili na prigrizek, pod marelo pridružila črnolaska. Za širokim omizjem sva večinoma gostolela med sabo. Drugi praktično niso obstajali. Naslednji teden smo na Ponikvah nastop ponovili. Upal sem, da bo tam tudi ona. Bila je in vzkliknil sem: Midva sva eno! Tako sva z Marjeto postala par. In sva še vedno.