ponedeljek, 26.4.2010 03:32

Nič za kanarčka

devetminutni prispevek, ki sem ga prebral Radio Študent - Marš

Skrajno in skoraj Slučajno spoštovanemu občinstvu Radijev študent - Marš halo pozdrav miau iz Klanca pod Kozino 18 a, iz hiše s kancerogeno streho, iz bližine oranžnega mačka Predina, ki ga včeraj cel dan ni bilo doma in mu je Arijana z glave, vratu in hrbta maloprej pobrala klope. Še žive je stisnila z nohtom, zastrupljene pokojnike pa je zložila na šibično škatljico zraven umorjenih.

O trinajsti redni skupščini SAZAS na katerii sem prejšnji ponedeljek v drugi kleti Austria trend hotela tri ure sede proti vetru scal in potem s plutokrati glasovalnega stroja ločeno, stoje obedoval, je moj gosto spisan članek objavljen le na Dodogovoru (www.dodogovor.org). Dopolnjujejo ga fotke, na dveh sta vrani. Z njima smo ustrezno nadomestili fotografiji docentke in docenta prava, ki sta bila prepričana, da objava fotografij njunih oseb ni pomembna za obveščenost javnosti. Kako naj še enkrat ampak najkrajše povzamem, posebej za vas in za 10 eurov v mejah sedmih, ne pa desetih minut?
Bil sem kot redni član priča tektonskemu premiku statuta SAZAS. Ta sprememba ni bila najavljena na vabilu in so nam bile novele statuta na osmih tipkanih straneh dane na vpogled prvič med Sejo tik pred odločanjem o njih. Šlo je po eni strani za to, da neko organizacijo, ki ščiti avtorje vizualij sprejmemo oziroma pripojimo SAZAS-u . Staro Sazasovstvo bo s tem (to je predsedujoči Zupan posebej poudaril) imelo višje prihodke (pravzaprav jih že ima, ker SAZAS že pobira denar tudi za vizualije), a pripojenstvo bo (oziroma že je) na boljšem zaradi tega, ker ima SAZAS svoj znameniti in nadvse učinkoviti pravniško-izterjatveni aparat. Me tišči srat. Povedal bi rad, povedati moram še najvažnejše; ob teh pripojitvenih spremembah statuta je glasovalna mašina izglasovala tudi strelovodne spremembe. Odslej bo SAZAS po statutu prenašal izterjatvene oziroma tehničnoadministrativne (jaz jih kličem »umazane«) posle v roke za to usposobljenih pridobitnih organizacij (agencij- podjetij). EUREKA! Reko eurotov bodo izsesavali profesionalci (v SAZAS-ovem imenu), uporabniki in javnost se bodo-bomo morali odslej zgražati nad temi pridobitnimi organizacijami in nikakor ne nad pravzaprav socialno ustanovo Združenja avtorjev. Njihovo plutokratstvo bo z isklesanim nasmeškom Zorana Lovšina in Perota Predina zgolj iz višave ampak čvrsto upravljali s svojo lastnino. Gotovino za domovino. Starejši od šestdeset bomo dobili podpornino, mlade skupine bo obiskal SAZAS DEDEK MRAS, za vsakega avtorjevega dojenčka bo SAZAS SLOVENCE OHRANI NAS poslal denarčka. Nič za kanarčka.

V torek mi je pravnik Rok Petrič advokatske pisarne Senica boljši od PIC-a sestavil odličen ugovor zoper Sklep o uvedbi preiskave proti meni, ki nisem prostovoljno spustil policistov na koncert Edota Maajke avgusta lani in proti Friškiču Samuelu, ki je bil baje v skupini katera je pomagala preprečevati ( mi) uradnim osebam storiti uradno dejanje. Spis, naslovljen na Zunajobravnavni senat sam ne bi zmogel napisati niti približno tako dobro. Počutil sem se res strokovno in pravočasno podprtega. Hvala. Ob medijacijskem postopku s SAZAS-om je ta grozeča kazenska ovadba policije kar obremenjujoča. Sodišče seveda sledi izključno navedbam in pričanjem policistov. O tem pričenjanju duhamorne sodne nadaljevanke »Slive so slive« ne morem obširneje poročati čeprav vsebuje moja pritožba zelo vesele prizore in navedbe. Na primer; jaz ostajam pri trditvi, da za mojim hrbtom v Čakalnico MKSMC prodirajočega vodjo policistov Šabana Šehinovića nisem odrival ampak sem po vseh pravilih rugby igre od zadaj skočil nanj in mu z rokama objel levo bedro. S tem sem ga hotel obvarovati pred batinami, ki bi jih mogoče dobil od hip hop občinstva notri v dvorani. Še naprej ponavljam resnico, da se policisti niso vedli športno in me je najbolj Rambo med njimi z dokaj močnim udarcem v trebuh, eno dlan nižje od pleksusa skoraj sesedel. Zadeva se v glavnem razvija, sodnega mlina moka pravice me bo do-letela. (Bolj bela od vulkanskega pe-pela).

V četrtek je bil ogoreli Arentovec Tonči Kuzmanič v MKSMC na bralnih vajah Likeja prvič na Balkonu z narisanim razgledom in mi je očital, da bi s performansom »Napad iz veselja« morali napast Laibache. Nisem se strinjal z očitanim. Prvič je bila Liljana Stepančič, bivša direktorica MGLC tista zaradi katere sem Jankoviču v frizuro zalučal letečo plastično zapestnico. Drugič je bila rzstava Laibacha ob 30 letnici NJEN izbor in menda ne bomo pljuvali po izboru tistega, ki mu posvečamo akcijo. In tretjič: sami državotvorni slavljenci so bili v dosti boljši poziciji za okisanje županovega nasmeška pa nič nisem zvedel, da bi jo izkoristili. In kaj me briga. Oni naj za večnost ostanejo zvesti svoji resnobi, ki mi je bila od vedno tuja kakor je bila njim verjetno vedno smešna moja romantika in poniglavo moje cirkusantstvo. Šel pa bom že zaradi splošne izobrazbe (vseživljensko učenje in to) na razstavo v MGLC in bom o svojih vtisih rad tudi poročal. Svastika, fantastika!

V petek sem v MKSMC zibal svoj cent v ritmih regija, v soboto sem bil na taki dobrodelni prireditvi v Pivki na kateri dobrodelno nastopajočim socialnim problemom niso mogli plačali niti potnih stroškov. Klicala se je »Avantgarda avantgardi«, prenašal jo je Radio Študent. Ostaja mi neznanka kaj ima z avantgardo zveze na koncu nastopajoči »Anten umpendanten«. V soboto so v MKSMC na baje solidnem koncertu igrali Poljaki in ene Rastoče podgane iz Krškega. Povedali so, da jih Javni zavod Mladinski center Krško ne šljivi. Ko so mladi hruparji organizirani v društvo, vprašali zaposlene uslužbence gradbeno-obnavljajoče se ustanove za pomoč glede prostora za koncerte (hruparstvo namreč ni hotelo delat prometa lastniku diskota) so dobili odgovor: »Pa kaj si vi mislite kdo ste?«

Sedem minut je mimo, čas špargljev je na vrhuncu, Marko Brecelj sem na tržišču (v portoroškem baru Kanela prvega maja) in na koprskem pokopališču tridesetega aprila ob 18h; tam preigram ne za denar svoj repertoar pred žarnim kaslcem svojih staršev (očeta profesorja fizike Ivana Brecelja in mame, predmetne učiteljice fizike in kemije, Branke Brecelj-Trninić). Nekaj stolov bom pripeljal s Tehnično in moralno brezhibno razvalino (TMBR). Star bom točno 59 let, poskrbel za drugo ino za vino.

26.april 2010