sobota, 28.5.2005 12:54

Pismo zagrizenca

From: "Bojan Radej"
To: "'Marko Brecelj'"
Date: 05/28/2005 09:13 AM
Subject: RE: vecc nereda

Bojan Radej wrote:

dragi Marko, omejeno poznavajoč zadevo, se oglašam s parimi mislimi na CELO situacijo, ne na dnevni red; kupa stvari ne razumem, npr. zakaj pobuda ne teče kot projekt cnvos, zakaj se z ministrstvom ne pogovarja cnvos;
nevladna scena mi deluje kot poligon za kaprice posameznic/kov, ki jim je lastna pozicija pomembnejša od prepoznavanja skupne usode sektorja; ostalo dodajam še spodaj, označeno s ->> (in krepko pisavo)
lpbojan

-----Original Message-----
From: Marko Brecelj [mailto:drustvo@dpzn.org]
Sent: Friday, May 27, 2005 3:00 AM
To: pogajalska skupina
Subject: dnevni nered

Glede na to, da mi je Mirko Vaupotič (vodja Pogajalske skupine) predlagal naj napišem Vabilo na sestanek Pobude, ki mora biti po Sklepu sestanka Pogajalske skupine 7. junija, bom to tudi storil.

Vabilo članicam in članom Pobude

Spoštovane optimistke in optimisti!

Štirinajstega aprila nam je k rezultatom usmerjeni sekretar Ministrstva za javno upravo, gospod Perenič na sestanku sporočil, da vnaprej dogovarjanje ne bo potekalo tako kot smo bili navajeni. Tudi zaradi pritožb (ne vemo še čigavih) nevladniških subjektov so se odločili (Ministrstvo za javno upravo), da bodo sklicevali Javne tribune na katerih bodo upoštevali VSE pripombe VSEH prisotnih. Poleg tega bodo (seveda) elektronski kaslci Ministrstva neizbrisno pogoltnili in v vedenje odločilnim vsebovali VSA naša nevladniška razmišljanja.

->> kako definirate VSE? je kaj takega, čisto formalno vzeto sploh mogoče? če ni mogoče v fiziki, je mogoče v glavah uradnikov? nevladnikov? če ne, potem je pot drugačna, kot jo vsiljuje ministrstvo; sicer nisem strukturno sledil nastajanjo Dodota in Pobude ampak zdi se mi, da bi morali vztrajati na predstavniški vlogi cnvos, samo tako je mogoče doseči VSE, s strukturami. cnvos je struktura nevladnikov, ministrstvo je struktura izvršne oblasti in vi se pogovarjate z njimi kot struktura.

Tolikšna "demokratičnost" nam seveda ne ustreza in smo (pooblašcenci Pobude) začasno prekinili dogovarjanje takoj na samem sestanku.

->> to ni demokratičnost (niti v narekovajih) ampak izigravanje demokratičnih rešitev; me prav zanima, kako bi Perenič lahko utemeljil svoje zavzemanje za forumsko demokracijo, ki jo bo uvedel, ko bodo v areni VSI prisotni; to ni način razmišljanja državnega sekretarja ampak občinskega uradnika ali koga iz četrtne skupnosti, ki mora, ker je spodaj res misliti in delovati forumsko; Perenič se torej obnaša, kot da je njegova naloga evidentirati inventar, razmišlja tako kot zmore, ampak zakaj se VI s tem strinjate? nvoji bi morali razumeti, kdaj se pogovarjajo s kom strukturno, kdaj pa forumsko;

Glede na dejstva: 1. da se znotraj Pogajalske skupine nismo mogli dogovoriti za spektakularen in takojšnji odgovor (po naše nesramnosti vlade), 2. da je zadeva ne samo pereča ampak temeljno pomembna za ves Civilni sektor in 3. je baza Pobude tista, ki nas je pooblastila, da se gremo "igrico" dogovarjanja, smo se odločili, da Sestanek Pobude skličemo TAKOJ.

Predlagam sledeči Dnevni red:

0. Mirko Vaupotič predlaga sebe (ali koga drugega) za predsednika sestanka Pobude, predlaga zapisničarja (zapisničarko), predlaga in dopolni Dnevni red. Prisotni podprejo predloge oziroma predlagajoo kaj drugega. Dokler ne pride do izglasovanih sklepov, sestanek vodi Mirko Vaupotič (v imenu Pogajalske skupine).
1. Mirko Vaupotič predstavi dosedanjo Pot do Dogovora in izpove svoj pogled na (s strani vlade) vsiljen položaj.
2. Marko Brecelj predstavi zamisel (predlog) o tem na kak način naj bi se nevladni sektor odzval in odzival aktualni oblasti glede na to, da je ta že pokazala nekaj svojih namenov, položaj nevladnikov (in nevladnic) pa ostaja težak (neokusno bi bilo reči katastrofalen).
3. Splošna (moderirana) diskusija o obeh referatih, njena tendenca pa naj bi bila vzpostavitev stališča nevladnega sektorja do dogovarjanja z Oblastjo.
4. Mirko Vaupotič predstavi odločitev dosedanje Pogajalske skupine, da se z junijem 2005 sama sebe ne upošteva več kot zastopnica Pobude in predlaga nove volitve za članstvo v Pogajalski skupini, pri tem pa predloži zamisel ZDOS, ki jo je Rado Stojanovič predložil na zadnjem sestanku Pogajalske skupine kot delovno osnovo za diskusijo.
Kot sestavljalec dnevnega reda si privoščim sledečo pripombo: jasno je, da energično in (z vladne strani spoštovanje vzbujajoče) ne bomo mogli iti naprej RAZCEPLJENI. Ta točka je temeljna, njen sklep pa naj bi bil vsaj: kdaj se bomo v neposredni prihodnosti dogovorili kako Pobudo (z vseh strani) ohraniti kot legitimnega nosilca nevladnih prizadevanj v Sloveniji. Izjemno zaželjeno pa je, da se o tem dogovorimo na samem sestanku.

->> Zanimivo, da se s tem ukvarjate vi! Kje pa je zdaj Andrej Lukšič, Mentor in predavatelj ter Demonstrator e-demokracije zdaj, ko so ovce zgubljene. Razcepljenosti pravzaprav ni MED VAMI ampak V VAS (vas kot nevladnikov, kar lahko pomeni tudi nas kot nevladnikov, vendar sam nimam nič s Pobudo). Razcepljenost med tem, kako biti nevladnica in hkrati politični akter (že to se lahko zdi komu medsebojno izključujoče, spomnimo se, kako so zeleni odganjali ekonomiste in družboslovce, ki so sicer podpirali njihove naravovarstvene projekte (TNP, vetrne elektrarne), češ, to je naša stvar, se pravi absolutnih vrednot, ki jih MI zastopamo in zato se pri naravi že ne bomo dilali z družbenimi interesi; sieg heil!); v nevladnikih je ne samo globoko zakoreninjena nedemokratičnost, ki se je sploh ne zavedajo ampak tudi neznanje o drugačnih tehnikah oblikovanja demokratične arene od korporativne arene strankarske politike; v Sloveniji znajo to mnogi predavati, študirati, prijavljati projekte, poročati, predlagati ali razvijati rešitve za državo, ko pa zagusti na terenu, ravno njih ni blizu, ker morajo ravno takrat dokončevati neke druge projekte;

5. Nastop predstavnikov (predstavnic) programa Dobra družba, ki predstavijo svoje poglede na potek Poti do dogovora in svojo vizijo o nadaljnem prizadevanju izboljšati položaj Nevladnih organizacij v Sloveniji.

->> zoprna situacija, ker gre za eno nevladno organizacijo, ki se je postavila nad druge nevladne organizacije, da bi razvijala njihovo zrelost, enakpravnost; to je že stara travma, poznana tudi iz sorodnih ambicij REC s polovice devetdesetih; poznano je, kako je ravno ista umanotera izigrala nacionalni proces priprav na rio+10 (desetletnico prve konference o trajnostnem razvoju), ki ga je pridobila na razpisu (kot da se javna legitimnost kupuje enako kot pisarniški material), opravljala za denar in seveda skrbela predvsem za to, da bo projekt na koncu imel višje prihodke kot odhodke, ne pa da bo legitimnost avtentična; takšna pot oblikovanja nacionalnega konsenza je petokolonaška, en del civilne sfere (nevladne organizacije) preprosto prodaja legitimnost hegemonijam (državi, trgu); in zdaj bo ta ista umanotera skrbela za dobro družbo? res ne vem, kje je cnvos, kaj ni to naloga takih? jaz bi zaenkrat raje kot dobro družbo od umanotere dobil najprej dobro umanotero, potem bi pa že še videl;

6. Volitve oziroma konsenzne odločitve za 12 člansko Pogajalsko skupino, ki predstavlja Pobudo (takšno za katero smo se odločili v prejšnji točki ali pa začasno za takšno kot jo bomo imeli dokler se ne dogovorimo o kompromisu, ki bo zagotovil enotnost nevladne strani).

->> tukaj je jedro problema za nevladnike/ce; enotnost interesov v strankarski politiki oblikuje strankarska večina (različnih stopenj), pridobljena z glasovanjem; za nevladnike to ne pride v poštev, ker kot avtonomije ne odločajo s preglasovanjem, ki nekoga vedno nujno povozi; torej kako do enotnosti interesov nevladnikov, če ne z glasovanjem? mislim, da to ni mogoče drugače kot sprejeti dejstvo, da ne more vsak odločati o vsem, ampak samo o zadevah, ki ga identitetno določajo, to pa je nekaj, kar vedno določi le vsak sam, zato lahko izginejo tudi nerešljivi konflikti; na primer: dva kmeta se skregata, ker A menda vozi na svojo njivo čez zemljo Bja; problem rešijo tako, da se oba najprej arbitru predstavita, s tem določita svojo avtonomijo (v okviru meja parcel, ki so vrisane v katastru). Vsak lahko odloča le o stvareh, ki so vrisane kot njegove; ko to dosežemo, konflikt med njima ne more več biti nerešljiv; če kljub temu ne prideta skupaj je to le zato, ker nekdo hoče več kot tisto, do česar je upravičen glede na to, kdo je (& kaj je njegovo). pri nevladnikih je večinoma problem, ker mislijo, da je njihova parcela cel svet, da se razumejo v vse in si ne pustijo soliti pameti tako od države kot medsebojno (saj planet je samo eden). nevladniki so kontrolni mehanizem (do družbe) brez kontrolnega mehanizma (v sebi). po mojih opažanjih je nevladni sektor na tleh zato, ker se predstavlja kot nekaj kar ni, oziroma obratno, ne zna živeti zgolj s tem, kar v kruti resničnosti je.
->> nevladniki ne pridejo skupaj, ker so sami v svojih očeh preveč veličastni, da bi mogli sprejeti veličastnost svojih kolegic/ov na nevladni sceni. torej, če hočemo priti skupaj, bo treba najprej skulirati same nevladnike, tiste, ki jim to ne bo uspelo, pa bo treba soočiti z njimi samimi. Naslednja stvar, ki jo tudi nujno potrebuje nevladna scena je
intermediacija med avtonomnimi interesi nevladnikov in med njimi ter administracijami na drugi strani; intermediatorji so ljudje/ustanove, ki nimajo interesa v sporu med A in B ampak sodelujejo le, da ostranijo sam spor; umanotera je to dejavnost razvijala in dosegla nekaj zanimivih uspehov; problem je bil, da so izbrali ameriške moderatorske tehnike, ki so namenjene povečanju učinkovitosti dogovarjanja, ne pa povečanju
legitimnosti, kar potrebujemo pri nas; ko so izbirali tehnike, ki bi se jih učili, so spregledali to ključno kulturno razliko in drugačen socialni kontekst. če nekateri nevladniki želijo moderirati procese, je to krasno ampak potem morajo izstopiti iz vsebin skih nalog, ki so povezane z interesi. To je torej ravno spet vprašanje prepoznanosti in verodostojnosti identitete nevladne scene.