sreda, 29.12.2010 02:45
Pri Arthurju
Po sedmih letih o 22 let starem filmu
Temeljito sva se spočila v Petrovi sobi, prepozno vstala: na stvareh je Greta (Griet) pustila pozdravni listek. Tu grejejo na plin. 1000 eurov na mesec plačujejo stanujoči, veganska kuhinja s šankom in prireditelji kulturnih dogodkov. Pri belem dnevu sva si ogledala okolje skvota, ki ga je oblast hotela pred dvema letoma eliminirati. Ni jim uspelo, ker so organizirali velike demonstracije. Njihova stranka je na lokalnih volitvah dobila 8.000 glasov in ima dva sedeža v mestnem svetu. J., ki noče, da je njegovo ime objavljeno na Internetu nama je razkazal zelo velike prostore v katerih so uredili (v katerih še urejajo) tudi prireditveno dvorano. Stari stroji, skladišča, delavnice; baza je res velika, njena lokacija je na točki kjer se evropska celina najbolj zahodno zajeda v Atlantik. V Den Haagu sva si privoščila obrok v indonezijskem lokalu, kjer je bil čaj drag hrana pa 9 eurov na osebo.
Od Den Haaga do Rotterdama sva potovala proti jugu. Dvoje zelo velikih urbanih naselji sta si zelo blizu (20 kilometrov); našla sva center, peš prišla do osvetljenega centra Media Markt, pred kinom na velikem trgu pričakala Arthurja Buenota. Pri njemu doma v podnajemnem stanovanju (plača ga 360 eurov mesečno brez stroškov) sva se z njim dogovorila o projekciji filma "God son of a better father" na morebitnem "Brecljevanju" v Kino Šiška. Pomislil sem, da bi lahko Arthur Bueno kot založnik in producent poskrbel za evropski plasma Mehkega terorizma na kulturnem tržišču. Zdelo se mi je mogoče, da bi to kar on počne v svojem krogu v prihodnosti povezali s tem kar mi delamo pri nas. Pospremil naju je do avta, gladko sva našla pot do baze in zgodaj šla spat. Vedela sva, da naju čaka dopoldne razgovor o izplačilu Arijaninih letošnjih plač z oddaljenim računovodstvom v Sloveniji. Ante Čikara se je najavil za deseto uro dopoldne. Utrujenost naju je zmogla malo po polnoči.
Barko Mrecelj
|