četrtek, 28.6.2012 01:02

Po prečkanjih Maribora

Peligral, izvajal, posredoval, predaval in srečaval sem v prestolnici kulture

V četrtek, 28. junija 2012 ob 12h 30 se na Klancu Arijana čudi suhosti Boruta Wenzlja na fotografiji. Spočit v sončnem poldnevu povzemam svoja službena dneva na Štajerskem:

V torek okrog 13h sva se v MKSMC s Samuelom kratko posvetovala o naši vlogi na razpisu za multimedijske centre. Jan je pomagal utovoriti, Iztok je prevzel moje nizozemske listke. Na kozinsko avtocestno črpalko mi je Arijana prinesla afriški klobuk in flaško turške kave. TMBR sem gnal s hitrostjo kamionov, Samsung se mi je spraznil med potjo, na oder v šotoru sredi mariborskega parka sem se začel nameščati okoli 18h 30. Dober vokal v monitorje je ostal neizpolnjiva želja. Votli oder je verjetno zelo prispeval k temu, da sem se na dobro plačanem nastopu moral slabo počutiti. Občinstvo je bilo trpežno in naklonjeno. Slikar Marko Jakše se je zelo pritoževal, ker sem preveč govoril med pesmimi. Matevž je snemal s kamero in uvrstil moj nastop med boljše. Tudi njegov ata Termit je sedel v prvi vrsti. Moja sedemdesetletna učiteljica glasbe (hvaležna moji mami, svoji nekdanji kolegici v ućiteljskem zboru) me je prišla pozdravit po predolgem dogodku. Nisem namreč hotel nehat petigrat dokler mi ni organizator Alek na oder prinesel pogodb na kateri sem se podpisal s flomastrom. Kako urico smo (Jakše, njegov prijatelj, Peco Kiblin in jaz) ob kozjem siru in refošku Puhovih kramljali na balkonu bodoče knjižnice. Gostitelj mi je zaigral na indijski in na kitajski inštrument. Prenočila sta me v Slovenski Bistrici sošolec Mirko Cvahte in njegova pred počitnicami obolela Marica.

Grizli Pekarnin je moral na predavanja in smo po enajsti dopoldne sredi travnika pod krošnjami Borut Wenzel in jaz na diktafon posneli in na papir strnili "glihanje" oziroma medijacijski prvi sestanek. Mogoče bo Zavod Pekarna ostal,nova nevladna organizacija z delovnim imenom Kolektiv pa bo morebiti upraviteljica dvorane Gustaf. Dogovarjanje je brez premora trajalo dlje od nogometne tekme.
Ob Dravi nedaleč od Lentovega velikega odra smo popoldne v srbski gostilni obedovali Andrej Veble (upokojeni zdravnik , bivši Buldožer in moj potrpežljivi upnik), Peter Tomaž Dobrila (lovec na evropske denarje za kulturo, idejni oče EPK in umetnik) in jaz (rabljeni kantavtor na tržišču, dolžnik in predsednik pokadilskega društva). Andreju sem povedal o svojih sanjah ponovne vzpostavitve Buldožerjev. Je rekel, da Bele v Ljubljani igra z enim bendom on sam pa tudi brenka z ljubitelji vrstniki stare rokenrole. Dobrila bo šel kmalu na evrolovsko srečanje v Bologno. Govoril je tudi o nerazumevanju obstoječih oblastnikov za umetnost in utemeljeval dober predlog po katerem naj bi vsem tistim, ki so bili doslej pri nas na oblasti prepovedali dokopati se do odločevalskih funkcij.
Par minut po osemnajsti sem bil v šotorčku za predstavitev nevladnih organizacij. Troje lentovih honorark je pomagalo tudi postavit razstavo (s ščipalkami obesit slike palm). Matevž je imel zelo nabit dan a je vseeno nakupoval, projeciral in snemal. En mlahav đez . Prvi del moje predstavitve sem nekoliko tudi odplesal na en mlahav đezek, ki so ga sevali iz odra na katerem sem nastopal sinoči. Nismo dobili električne luči v šotor, ker je bilo treba po deveti zvečer prizorišča zaradi varnostnikov-izganjalcev zapustiti. Obraz osvetljeval sem si do desete zvečer z majhno ročno svetilko. Takrat je moral oditi mnogoroki Matevž še nekaj postoriti. Občinstvo je bil najprej en fant iz Selnice ob Dravi, skupaj s honorarkami in Matevžem jih je bilo v vrhuncu šest do sedem. bedna plat predstavitve je bila tudi dejstvo, da sem moral telefonirat Rukavini naj prepreči Aleku uveljavljat pogodbi v katerih je bila ena za nedogovorjeni bruto namesto dogovorjenega neta, potni stroški pa so izginili neznanokam. Gospodič Alek mi je med pripravami na predstavitev tudi grozil s šestim členom po katerem so bili organizatorji upravičeni do odškodnine, ker sem zamudil na začetek priprav. Prizorišče se je klicalo Korenine srca, prisiljen pa sem bil podrezat šefove možgane prepredene s koreninami denarja. Moja debela koža je brez problemov prenesla psihosocialne obremenitve a domov sem se odpeljal brez pogodb in s telefonsko ter ustno izrečeno obljubo. TMBR nazajgrede sem dve uri in pol brez premora prehiteval kamione. Fotke palm so ostale na vrvicah, Samuelu in DPZNju je uspelo popoldne oddat prijavo za MMC razpis 15 ur po izteku roka, Španci so premagali Portugalce s streljanjem enajstmetrovk. Barko Mrecelj