sreda, 25.7.2012 02:35

Poročilo iz Palerma

David Marsič je zastopal naše društvo in spoznaval tudi poti do Eurotov

Obljubljeni potopis Palermo 1.7. - 8.7. 2012 progetto SOLE in David DPZN

PRED ODHODOM:
Bilo je še nekaj dni do termina za potrditev odhoda v Palermo. Prišel sem k Iztoku, v Poslušalnico in ugotavljala sva, da nihče razen mene ni zainteresiran za odhod v Sicilijo. Zato sem pač šel jaz. Povedal sem mu, da bo potrebno predstaviti svojo organizacijo, zato mi je posodil nekaj materiala (razne Kopergroundove plakate, brošure, eno knjigo UPB-ja), sam sem pa tudi spisal in fotokopiral predstavitve MKSMC-ja v angleščini.

Omenil sem, da je zaželjeno, če prinesem s seboj nekaj tipične hrane in pijače z doma, saj naj bi tako svoj kraj predstavili na planiranem medkulturnem spoznavanju. Napačno sva bila prepričana, da ne bo šlo, ker potujem z letalom in se na letalo ne more jemati ne tekočin ne hrane. Posodil mi je denar s katerim sem kupil letalske karte (300 EUR), odšel sem domov in pričel s pakiranjem kufra.

1.julij 2012

Starša sta me pripeljala na tržaško letališče pri Monfalconu. Opravil sem check-in in iskal druga dva člana slovenske odprave. Evgenija Cesar iz Turističnega Društva Slovenj Gradec je po e-pošti povedala, da bo oblečena v zeleno. In res, videl sem jo, kako sedi z moškim na klopi. To je bil pa Domen Rakovec, iz društva ProSoc iz Kranja. Pristopil sem, predstavili smo se drug drugemu, si stisnili roke in že je zgledalo, da se avantura pričenja. Malce sem bil napet, ker še nisem letel z letalom, a ne povsem v strahu. Počasi smo prebijali led, vsak posebej, z govorom o tem, kako smo se organizirali, prišli na letališče, itd. Ona je priznala svoje pomanjkljivo znanje italijanskega jezika, on je kazal neko brezskrbnost, da bo pač že nekako šlo. Pomislil sem, če bo lepo izpadlo, da jo pomirim s tem, da bom pomagal če bo potrebno. Medtem pa je ona nekaj govorila in govorila. Kot v rafalu je govorila. Ob meni je sedel on, in zaznal sem njegov nasmešek, vendar se nisem obrnil, saj mi je nekaj prevzeto razlagala. Za trenutek sem se počutil kot v neki komediji. Molčal sem, jo gledal kako se smeji in govori, to je pa trajalo kar nekaj čez deset minut. Ojoj, njen govor je prekrival le kakšen avionski motor, teh ki so vzletali ali pristajali. Nasmehnil sem se, z očmi kot žiletka.

VZLET
In to je bilo prvič, ki sem vzletel. Destinacija Rim, hitrost okoli 900km/h, precej jasno vreme, gledal sem italijanske njivice in jezera, preučeval notranjo opremo letala in vse skupaj je potekalo zelo gladko.

RIM
Ker nismo sedeli na sosednjih sedežih, sem iztopil z letala sam. Odkorakal sem po terminalu, do koder bi mogel pričakati naslednji let za Palermo. Čakal sem na njiju, vendar jih ni bilo od nikoder. Zato sem šel povprašati za informacije in izvedel, da so prestavili izhod nekam v pritličje. Wow, odhitim do tam in ko pridem, že z daleč slišim hostesi, ki se pogovarjata:«Questo Marsič non e' arrivato«. »Eccomi!«, rečem in pomolim karto. Stečem do avtobusa, na katerem sta čakala le še dva potnika. Za menoj slišim: »all' ultimo momento«. No, vendarle smo ujeli let, zadnji trije, ki smo se se ušteli s spremembo.

PROTI PALERMU
Na sedežu poleg mene gospod in gospa srednjih let. Ona je imela prav indijansko črne lase, on sivolas, je mirno bral časopis. Pilot reče:«Allacciatevi le cinture, stiamo per decollare.« Ona njemu:«Gennaro, ho un brutto presentimento«, on njej:«Roosaliiaa«. Nervantno komična situacija. Letalo vzleti, ona poleg mene se prekriža. PALERMO

Sicilija. Že z letala se je videlo, kako lep je ta otok. Hišice bele barve, z ravno streho, ogromno palm, pa nobene vrste Washingtonia, kljub temu lepo zgledajo. Veliko oleandrov, v ozadju pa čudovito gričevje iz gole skale in seveda - morje. Pridemo v center Palerma z avtobusom in se utiramo s kovčki skozi množico na ulicah. Ljudje vseh narodnosti in ras. Belci, črnci, indijci, arabci, vse živo. Veronika Vodlan, iz CNVOS-a, ki tu dela in živi, nas je pričakala in privedla do pisarn CESIE. Med potjo kup avtomobilov z italijansko zastavo, trobljenje, modre majčke, vse pripravljeno za finale "azzurrov" proti Španiji.

S kombijem nas odpeljejo na podeželno hribovje malce izven Palerma, kjer se namestimo v lepem samostanu. Danes se tu odvijajo le še podobni kongresi, dogodki, in deluje bolj kot hostel. Zunaj na terasi razgled čez celo mesto Palermo, ter veliko platno predvaja tekmo Italija – Španija. Španija zmaga. Gremo spat.

TRIDNEVNI TRENING
Sobo smo si delili v treh, jaz, Domen in Andre', nemec iz Berlina, ki dela v organizaciji za aktivno preživljanje tretjega obdobja in druga socialna področja. Mladenič s kodrastimi lasmi, lepega videza, zelo miren, zelo uglajen.

Hrana poskrbljena. Zajtrk. Kosilo. Večerja. Vse dobro, vse siciljansko. Njihov poseben kruh, olivno olje, vino, zrezki mečarice, školjke, ribe, pašta, meso. Vse odlično. Kave so nam ponujali na pretek, še bolje pa je bilo to, da je njihova kava res dobra. Za pivo je bil čas le zvečer, skočiti smo pa morali iz samostana v sosednji barček. Nato smo pivo švercali na teraso samostana in ob večernem kramljanju srkali s pogledom na Palermo. Hladneje je bilo, zato smo večkrat potegnili malo čez polnoč. Sicer smo pa hodili zgodaj spat, ker nas je zjutraj čakalo delo.

Delavnice so potekale v večji dvorani. Običajno smo na stolicah sedeli v velikem pol-krogu oziroma krogu, predaval in vodil pa je predstavnik ali predstavnica Cesie. Spoznali smo Angelo (simpatična kodrasta španka, ki dela kot projektni manager v Palermu), Giovanni-ja (diplomat, ki kljub profesionalnosti ne zna skriti z obraza navihani nasmešek, ter da je totalna faca), Carmelo (predavatelj, ki je bil rojen v mestecu Corleone, za tiste ki poznate zgodbo o Botru, sicer pa po rodu Srb), Markos (španec, ki je skrbel za tehnične zadeve in fotografiranje), Margherita ("simpatičisima" palermitanka, prav tako iz Cesie, ki je v delavnice vnesla obilo dobre volje in sproščenosti) ter novinka, se mi zdi, Radostina (iz Bolgarije, tudi pri Cesie). Za predavanja so uporabljali grafoskop, mikrofon, razdelili so nam gradivo v mapicah in predvsem razumljivo so znali predavati v angleškem jeziku.

Udeleženci smo bili iz Slovenije, Italije, Nemčije, Latvije, Anglije, Makedonije, Slovaške, Francije, Romunije in Danske. Veliko je bilo mladih, fantov in deklet, nekaj tudi starejših.

Dali so nam možnost, da se odrečemo vsem predavanj in izkoristimo priložnost, da doživimo Palermo povsem turistično. Mlad danski par je to izkoristil.

MEDKULTURNI VEČER
Evo ga, vsi so imeli obilo hrane, malce me je bilo sram in nisem vedel kako se bomo zmazali v izvedbi slovenskega štanta. No, moja kompanjona sta vendarle potegnila ven nekaj peciva, ter suho sadje. Evgenija je imela turistične brošure Slovenije in jaz sem bil določen, da predstavim vse skupaj. Malo sem premešal stvari na mizi in predstavil pecivo kot marmorni kolač, kakršnega tudi moja mama pogosto speče.

Prepričal naj bi jih.

Sam sem se praktično najedel s pokušanjem na vseh ostalih stojnicah, pa tudi kaj medice in vina sem popil. V sklopu predstavitve smo se predstavili še z posnetkom odlomka filma KEKEC, preko YouTuba smo ga projicirali na platno. »There is no bad guy in kekec« je razlagal Domen, in poanta je v tem, da si zapoješ:«Dobra volja jeeee najbooolja«. Velika zmaga.

Veliko smo se naplesali in lovili po dvorani, ker smo po državah pripravljali tudi etno točke.

Zvečer smo improvizirali še disko. Markos je bil DJ. Zgledal je povsem običajen vikend party, kot ga poznamo doma.

DELAVNICE
Čez dan smo lahko posedali kjerkoli v samostanu: na hodniku, ob vrtu, v dvorani, in v skupinah, v krogu, izvajali brainstorming, izmenjavali ideje in izkušnje, si zapisovali projekte, ugotovitve in kar smo si zapomnili s predavanj. Skupine so se spreminjale.

Vmes so nas vodje sproščali z raznimi igricami, ki so vključevale žoganje, kartanje, presedanje, podajanje sporočil na uho in drugo. Vodje so pokazali odlične terapevtske sposobnosti in znanja. Bili smo povsem prevzeti in zadovoljni.

Obravnavali smo razne projekte, med katerimi je npr. pobratenje mest. Upoštevali smo priložnost izmenjave dobrih praks, uporabe inovitvnih pristopov, uporabe lokalnih medijev, prestavitve najboljših organizacij, sodelovanja prebivalcev, izvedbe festivalov, nato pa tudi kompenzacijo stroškov, sklic konference in ime dogodka. Rodil se je "Party-ci-play-te". Ki združuje besede party(žur), plate (tematski obrok, hrana, recept) in participate (sodelovanje). Zadovoljni smo bili z izsledki. Delavnic je bilo še nekaj, zapiske imam tudi spravljene.

OKOLICA
Opazoval sem malce sicilijance. Temperamenten narod, med seboj se pogovarjajo strogo v narečju, velikokrat vzkipijo in izpade kot da se kregajo. Drugi spet, povsem mirni. So temnejše polti in predani delu. Radi se ogovarjajo in izprašujejo tujce. Vsak zelo pazi na svojo lastnino, nisem pa imel nikakršnega občutka, da bi ta narod veliko kradel. Na postaji sem iz avtobusa videl gospoda, ki je zapiral denarnico, potem ko je nekaj nakupoval v Tabaccheri-ji in mu je padel bankovec za 20EUR. Sredi velike gneče. Ljudje so hodili mimo, nihče ni pobral denarja. Ponosni so na svojo kavo, imajo jih vsaj 7 vrst (Caffe nero, corto, corretto, macchiato, americano, capuccino, ...). Hiše pod gorovjem, so dobesedno vklesane v skalo, ulice so ozke, in prepletene kot labirint. Ljudje popoldne počivajo, ker je vroče. Če se sprehajaš po ulici slišiš komentarje in pogovore skoraj vsakega doma.

PRESELITEV V PALERMO – SAMOSTAN SICOLORUM
Sedaj smo bili pa zares v centru Palerma. Tržnice, kjer se prodaja vse živo, od zelenjave, sadja, rib, školjk, oblek, zobne paste in gela za prho. Velika gneča. Jaz sem se sicer največ zadrževal v barčku pred samostanom, kjer sem dobil vedno hladno pivo po ugodni ceni, enkrat mi je dal natakar zastonj kos pice. Ko sem mu povedal kaj želim mi je odrezani kos ponudil zastonj, ker naj bi iz tiste pice jedel njihov otrok. Ni bilo potrebno, a hvaležen sem mu bil, pica pa je bila odlična. No, med posedanjem pred barom, sem doživel tudi nek lokalni incident, ko je po ulici zaropotalo pa zakričalo. Nekdo se je kregal. Ljudje postanejo, gledajo, nekateri se smejejo, drugi so resni. Eni bolj, drugi manj radovedni. Sosedske zadeve. Videl sem mlajše zamorce, ki so mahali z nožem, se zbirali za vogalom. Enemu je teklo s čela. Drugi je razlagal razburjeno. To je običajno za Palermo. Ne vtikaj se, pa je.

OGLED CEFALU'
Nekaj kilomtrov blizu Palerma je starodavno obmorsko mestece Cefalu', z lepo cerkvijo, ki spominja na grad. Tu turizem vabijo majhne ulične trgovinice s spominki, sladoledarne, restavracije, bogata kulturna dediščina in prelepa peščena plaža. Lokalni frajerčki hitro zmutijo bejbo, starčki pa radi posedajo v senci in pozdravjajo poznane domačine, ki mimopešhodijo. Ogledali smo si starinsko gledališče, pralnico perila, zaplavali v morju in si privoščili kosilo. Jedel sem Carpaccio – to je osvežujoč mesni narezek, tanko narezanega mesa, rukola in limona. Veliko domačega kruha zraven. Njam. Pizze so tudi odlične, original.

SPOZNAVANJE PUBOV
Mladina v Palermu ga rada žura. Pleše se po ulicah, muzika je vedno zelo naglas. Veliko sem taval po ulicah in res, če nimaš zemljevida, se hitro izgubiš.

DELAVNICE, NADALJEVANJE
Udeleženci smo bili poučeni o uporabi Internetnih komunikacijskih orodjih, o možnostih, ki jih prinašajo za uspešno mreženje nas, organizacij, ki si želimo sodelovati v programih Evropa za državljane. Vsak je imel priložnost izkusiti se na prenosnikih. Mentorji so nam bili vselej na voljo, če smo kaj želeli vprašati. Sicer pa je bilo vsem vse jasno in glasno predstavljeno potom projektorja in mikrofona.

Na čelo sem si zalepil listek WWW.DODOGOVOR.ORG in bil za trenutek Brecelj v Palermu.

PREDAVANJE O MAFIJI
Popeljali so nas v ogled v organizacijo, ki se bojuje proti mafiji, pizzu in njihovim posledicam. Danes mafije ni, zatrjujejo da je to neumnost in da so dogodki iz preteklosti storili veliko žalega, ter da to izgleda tako, kot da se bojuješ z mlini na veter. Dobil sem nalepko da bi jo nalepil doma, v klubu. Na njej piše NON PAGARE IL PIZZO al nekaj takega. Pizzo, je neke vrste pristojbnina, varščina, ki jo izsilijo mafijaši, v zameno za varovanje pred njmi samimi oziroma pred neprijetnimi posledicami.

ZADNJI DNEVI IN VRNITEV

Zvečer je bilo vselej poskrbljeno za dobro hrano, večerjali smo vsakič v drugi restavraciji. Hrana in vino sta bila prve kategorije, tudi postrežba. Kaj naj še rečem o ljudeh, ki smo bili udeleženi v programu SOLE? Prijetni voditelji so se hitro pomešali med nami, ker so pristne osebe in so dajali poudarek na medosebne odnose. Spoznal sem ljudi različnih držav, včasih spogledoval za kako lušno punco, včasih metal šale s kakim fantom, včasih imel poglobljene razprave o sociali, kulturi, spoznavali smo se v svoji različnosti.

Vsekakor ne bom pozabil tega tedna.