nedelja, 31.10.2004 07:59
Družba Smrti
Tonči Kuzmanić
a) Sam v izhodišču zadeve razumem nekoliko drugače: (vsaj) na Zahodu je pravzaprav vsak dan - Dan mrtvih. Dan mrtvih v ednini, kot dan nekakšnega »proslavljanja/žalovanja« pa razumem prevsem kot slab poskus kamuflaže tega dejstva. Živimo v Družbi Smrti in ne v »Svetu«, za katerega bi naj bil značilen »le« strah pred Smrtjo.
b) Postocialistična vpeljava bojda-reformacije v fundamentalistično rekatolizirane postsocializme (velja tudi za Slovenijo, čeprav v manjši meri kot za Poljsko ali Hrvaško) je na podobni ravni kot prej nakazano in ima podobne učinke: zabriše to, kar je – katoliški fundamentalizem. V imenu zaželjene religiozne (in siceršnje), še kako potrebne pluralnosti, v bistvu zradira dejansko stanje – to pa je eksistenca verskega fundamentalizma in monizma. Vpeljava Dneva reformacije sicer deluje na neki ravni pluralno, dejansko pa ima striktno religiozne učinke: zaslepi nas za dejstva, premakne nas v deželo sanj. Ravno na osnovi tovrstne vpeljave zgrešimo, med drugim tudi dejstvo, da živimo znotraj fundamentalizma, ki ga flikamo z iluzijo, češ da je zadeva »vendarle pluralna. Namesto, da »živimo« se »obnašamo kot da«.
c) Družbena gibanja na žalost niso poražena in sicer v dveh pomenih: zmagujejo vedno znova, saj jim prave politične kontre ni videti od nikoder. In drugič - v tem je bistvo - politični nastop tega, kar se je v osemdestih radikalno napačno imenovalo »nova družbena gibanja« ni nekaj, kar je v preteklosti. Če naj obstaja kakršna koli prihodnost vredna te besede, potem so ta gibanja – seveda ne več družbena, pač pa sedaj politična – lahko le nekaj prihodnjega. Tako to, kar je bilo (»socializem«) kot to, kar je (»postsocializem«), je v svojem bistvu družbeno in antipolitično. Tako kot se je socialistični družbenosti po robu postavila političnost novih družbenih gibanj, velja tudi za postsocializme: po robu se jim lahko postavi le političnost novih družbenih gibanj.
Tonči Kuzmanić
|