četrtek, 20.3.2014 05:10

V nevednost Ministru Urošu Grilcu!

Dan bo v skladu z natančnimi predvidevanji astronomov že pojutrišnjem daljši od noči, moč pa je seveda vedno bolj v rokah tistih, ki imajo.

Tik pred začetkom koledarske pomladi 2014 Ministru za kulturo, novinarstvu in odzivni javnosti posvečamo javno razmišljanje mladinskih in kulturnih delavcev Janeza Lebana iz tolminskega MINK-a ter Tineta Hafnerja iz škofjeloške Ostrige. Njun sestavek je osredotočen na delovanje sistema, ki v Sloveniji nevladnim iz Ljubljane usmerja preostali »kulturni« denar predvsem v Ljubljano. Tik pred zmago dneva nad nočjo Ustanova nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon z razpošiljanjem tega dopisa opozarja na naraščajočo nevzdržnost »pozitivnostnih« razmer v katerih delujemo v samoniklih prizoriščih Slovenije. Krotko osemdesetglavo metalsko občinstvo morata varovati dva draga varnostnika (maj 2013, več kot 3000 eurov kazni Ostrigi). Kulturni svetilnik Posočja nevladno organizacijo MINK tipkalni orkester tolminskega župana Uroša Bržana s svojim sklepnjenjem kratkomalo absorbira v že obstoječi Javni zavod (proces poteka v letih 2012 ,2013 in 2014). »Naprej ustvarjalnost mladih!« je z odra v Portorožu na filmskem festivalu septembra 2013 zavajajoče pozval Uroš Grilc. V resnici zakonodaja, šolstvo in prevladujoči mediji v sodelovanju s starši, naravo in katolibanstvom dušijo ustvarjalnost mladih v S-LOVE-niji. Pohod sprijetosti odločevalcev s potrošniki javnega denarja pa je že davno prerasel pohod spominjanja na junaško držo Ljubljane v letih Narodno osvobodilnega boja.

Marko Brecelj


Razmišljanje na temo večletnega programskega in projektnega razpisa MzK

Ministrstvo za kulturo je s štiriletnimi razpisi najavilo nov ciklus, v katerem bo financiralo programe in projekte, ki jih izvajajo nevladne organizacije. Kot večni optimisti smo tudi tokrat upali (brez razloga), da bo v novem štiriletnem obdobju morebiti pa le zapihal svež, nov veter v programska jadra nevladnih organizacij.

Glede na to, da smo se tako podporna Ustanova nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon (UPB) kot tudi samonikla prizorišča, ki so njen sestavni del in ključne točke neposrednega ustvarjalnega in produkcijskega življenja nekomercialne popularne glasbe in kulture na Slovenskem, prijavljali bodisi na programski bodisi na projektni del (oz. oba), bomo na kratko strnili misli o omenjenih razpisih.

Kot prijavitelji programov na področju glasbenih umetnosti nismo dobili odobritve sofinanciranja nobenega oddanega programa, čeprav smo, morebiti preveč optimistično, verjeli v uspeh. Naš (upravičeni) optimizem, je temeljil na dejstvu, da prijavljamo tudi mednarodno odmevne programe in projekte (kot sta npr. Kreativni tabor Sajeta ali Trnfest). Kar nas muči, in verjetno še koga v Sloveniji, ki je prijavljal programe in kasneje projekte, je to, da je MzK ignoriralo skoraj vse predloge, ki so na račun slabo napisanega besedila razpisa prispele do njih ob posredovanju združenja Asociacija, s čimer je MzK samo pokazalo, da ne namerava upoštevati glasu nevladne oz. t. i. civilne sfere, četudi so v Asociaciji združeni skoraj vsi vidnejši predstavniki slovenskega kreativnega sveta.

Drugo nespregledljivo dejstvo je rezultat, ki je bil na spletnih straneh MzK tudi javno objavljen in je pokazal, da bo v letih 2014 – 2017 podprtih 90 % programov ljubljanskih prijaviteljev in le 10 % programov prijaviteljev iz preostale Slovenije.

Na te rezultate je reagiral celo sam minister in na tiskovni konferenci predstavil uradno mnenje MzK-ja in strokovne komisije, za katero je izjavil, da »ni od včeraj«. In ravno to je, že spet, problem! Strokovna komisija ni »od včeraj« in je v nekaterih primerih precej prepletena z izvajalci programov, ki jih je ista strokovna komisija podprla (kakopak ob formalni izločitvi tistih članov, katerih organizacije so prijavljale programe ali projekte). In to za naslednja štiri leta. So si s tem tudi (nekateri) člani komisije zagotovili uživanje sadov v naslednjih štirih letih? Ne moremo trditi, lahko pa domnevamo.

Njihove strokovne utemeljitve, večkrat protislovne, pravzaprav niso vredne posebnega komentarja, saj so že sama merila precej bolj osredotočena na administrativne pogoje sofinanciranja (ključna je finančna sposobnost organizacije za izvedbo načrtovanih programov in projektov) kot pa na samo vsebino.

Jasno nam je, da je sredstev vedno manj, jasno nam je tudi, da se je potrebno stalno dokazovati (kot pravijo na MzK) - ni pa nam jasno, čemu si kaznovan, če je npr. imela neka organizacija pred nekaj leti (četudi le za nekaj dni) blokiran račun. Kaj nam ne govorijo, da živimo v časih krize? Kako naj se brez denarja razvijamo v sistemu, katerega glavna vrednota je denar? Naj preprosto prenehamo s (kulturnim) delom in se preusmerimo (postanemo fleksibilni na tržišču dela) npr. v gradbeništvo? Ali naj še naprej s pomočjo mišic, štapa i kanapa, ščijemo proti vetru?

Kot dolgoletnim kulturnim scalcem proti vetru se nam je takoj začelo odpirati nešteto vprašanj, predvsem pa je do nas prišla potrditev, da se v Krajevni skupnosti Slovenija ni mogoče prebiti v elitno združbo kulturnikov, če si z njimi ne izmenjuješ prijaznih smehljajev in ne skrbiš za ustrezno zalogo na računu.

Bojimo se, da bomo čez štiri leta govorili (bentili) na isto temo, ampak takrat bo manj tudi same kulture.

Tine Hafner in Janez Leban

Koper, Postojna, Cerkno, Ljubljana, Tolmin, Ilirska Bistrica, Bistrica ob Sotli, Maribor, Črnomelj, Škofja Loka, Beltinci in Železniki.

Četrtek, 20. marec 2014