sreda, 15.3.2006 02:46

Mehki terorizem

od urednice Marte Gregorčič zavrnjeno besedilo (zapis) Alenke Pirman

Pripoveduje Marko Brecelj iz Društva prijateljev zmernega napredka

Pradogodek mehkega terorizma, pa takrat še nisem vedel, da je to to, se je zgodil v stari elektrocentrali, ki jo je odprl Školč okrog novega leta s svojo pribočnico, ki je zdaj tudi v Državnem zboru. Kot minister in državna sekretarka sta imela sprejem. Prišel sem z Arijano. Tam smo imeli nek kulturni program, okrog nas so hodili kelnerji in jaz sem bil v eni uri že dobro nabasan. Z miz, bilo jih je dosti, sem začel jemati čokolatine in sem na osem metrov Franka Jurija zadel v sence s prvim strelom in potem sem vedel, da mi ni treba več vadit. Petru Tomažu Dobrili, ki ima visoko čelo, sem ga zabasal direktno na čelo, z roko. Še nekaj časa sem izvajal take poteze, noben me ni premlatil in potem je Arijana rekla, da bi bilo dobro, če se odmakneva od tod. Ubogal sem jo in ko sva šla mimo državne sekretarke, me je podražila in rekla: »A, nje se pa ne upaš, kaj!?« (Arijana intervenira: Ni res! Popadel me je moj smisel za enakopravnost med spoloma! Ti si ciljal samo moške, a veš, jaz pa sem rekla: »Kaj pa ženske?«) V glavnem, imel sem še eno tortico v žepu, na izhodu je stala državna sekretarka v usnjenem plašču. Pozdravil sem jo in ji razmazal tortico po plašču. »O,« je rekla, »jaz si pa tega nisem zaslužila,« ker je bila korektna in vestna uradnica in naklonjena državna sekretarka. Potem me je sicer pekla vest in čez nekaj časa sva to poglihala. Za Franka Jurija pa me ni nikoli pekla vest. To je bil v bistvu prvi mehkoteroristični dogodek.

Drugi dogodek, ki je bil neprimerno bolj konceptualno pripravljen, bolj osmišljen in sploh ni bil tako spontan, pa je bil Antonu in Pohorskemu bataljonu. Ta drugi performans je bil leta 1999, ko je prišel papež na Betnavo pred tistih 300.000 ljudi in sta ga sprejela Janez Drnovšek in Milan Kučan in vse je bilo oh in ah in vsi so bili tam. Naša mehkoteroristična ekipa je prišla tja, žgano pijačo smo morali pustiti pri vratih. Oni Poljak je ravno začel uporabljati svojo slovenščino, ko smo šli noter. Opremljeni smo bili kot eni čudni katoliki z baloni. Pihali smo balončke, ministrantki so skakali za njimi. Bilo je perfidno, posmehljivo … Prisrčno morbidno. Potem smo se sprehodili med njimi, nihče nas ni oviral, čeprav smo bili čudni katoliki z baloni. Vsi novinarji so bili na medu, nas ni nihče opazil, edino policaji nam niso dovolili hoditi po sredini. Drugi del performansa pa smo šli posnet na Tri žeblje na Pohorje, kjer je bila zadnja bitka Pohorskega bataljona. Tam smo naredili praizvedbo nove pesmi Antonu in Pohorskemu bataljonu, ki jo izvajam jaz s harmonikašem (primerna pa je tudi za zborovske izvedbe). Pred nekaterimi borci in nami smo to izvedli. Potem je začel padati dež. To je bil temeljito pripravljen performans, besedilo in melodija sta bila napisana vnaprej, vse skupaj smo izvedli in posneli v enem dnevu. Naredili smo mehkoteroristični filmček, ki ga ne dispečiramo. To je stvar, ki je nočemo dajati od sebe, ampak jo plasiramo s seboj, ne pa da bi jo štancali in naredili komercialni izdelek. Ravno ko je moj oče umrl, smo bili s tem materialom v Splitu. S posnetki smo bili na Nizozemskem, v Nemčiji, na Poljskem, v Srbiji in Črni gori. Leta 1999 je bil torej prvi mehkoteroristični dogodek, ki je bil dognan. Bil je popolnoma neopažen, če pa bi ga danes dali na televizijo, bi bil še vedno močan udarec. Tisti ljudje, ki so razumeli pomen Pohorskega bataljona, to cenijo. Neka starejša gospa, ki je slišala to pesem, me je globoko pohvalila. Novinarstvo nas ni opazilo. Mehki terorizem mora imeti odmevni prostor. Odmevni prostor te akcije je pač tisti avditorij, ki mu pokažemo posnetek, kjer pesem zaigramo.

Potem je prišla jesen 2001, ko se je zgodil teroristični napad na TWC v New Yorku. Tako mehko se je zabadal noter tisti avion v upočasnjenem posnetku, kot v eno torto. Na Društvu prijateljev zmernega napredka se nam je začelo kazat, da leta in leta (takrat smo imeli za seboj že dve petletki) pepelkujemo v tem klubu pravzaprav v razmerah, ko smo bili mi socialni problem, projekti pa so se razširili, klub je napredoval in imel svoj odmevni prostor. Mediji so blokirali uporniško kulturo, bogati študentje (Klub študentov Občine Koper) pa so začeli misliti na to, kako nas bojo izrinili. Imeli so 60 milijonov na leto, mi pa jih še do lanskega leta nismo dosegli niti dvajset. Keš so imeli, nas pa so obtožili, da smo brez idej, da smo leni in da zlorabljamo prostore v privatne namene. Ta trenutek je občina hotela izkoristiti za poseg v uravnavanje te ''napetosti'', ki so bile sprožene med mladino. Niso pa računali na energičnost naše obrambe. Jaz znam dobro napisat, urednik Primorskih novic mi je odgovor objavil na istem mestu, kjer je bil objavljen udarec proti nam. Tisti, ki so hujskali, se niso oglasili, ker se niso hoteli izdati, tisti, ki so bili nahujskani pa niso znali odgovoriti. Župan ni hotel priti na našo desetletnico, prišel pa je Matjaž Hanžek. Sledili so trije, štirje tedni intenzivnega obračuna, to je bil tudi ene vrste performans, ki ga do tega trenutka še nisem štel za takšnega. Ta obračun me je zelo izčrpal in razočaral, me je pa zainteresiral za politiko.

To se je dogajalo v decembru, mi pa smo že pred tem spopadom slutili, da se nekaj nabira, slutili smo ta oklep, in se odločili, da bomo začeli bolj aktivno posegat v dogajanje. Že konec septembra smo začeli z mehkoterorističnimi akcijami. Najprej smo podelili Šeligovega P-tiča. Ministrici za kulturo in Kraljevi smo na sprejemu v Filharmoniji podelili ročno izdelano okusno torto, ki je imela na vrhu Šeligovega P-tiča. Šembrek iz Železnikov je vključil sireno, Šulc iz Kranja je metal petarde po hodniku, jaz pa sem kričal en tekst, nosil torto ter rekel: »Tukaj imate Šeligovega P-tiča in si ga dajte v usta, vi, gospa Kraljeva in tudi vi, gospa ministrica.« To je bil naš performans. Ona potem ni vzela tiste torte, s Krpanom smo jo odnesli na Kersnikovo in so jo pojedli študentje. To je bil prvi mehkoteroristični performans z nekaj malega odmeva v medijih.

Druga akcija je bila manj posrečena. V času psihoze z antraksom smo šli z maskami na pošto in smo hoteli v ovojnice sipati neke praške ter pisati ministrici za kulturo. Napisali smo ji, da ne jebemo tega njenega razpisa, da je elitističen. Oni pa v jok zaradi tega, seveda. Mišljena je bila blokada razpisa. Na pošti nismo smeli fotografirat, nas so izgnali, bilo pa je organizirano, notri nas je bilo več skupin, tako da to v svojem spominu štejem kot mehkoteroristično akcijo. Akcija Sumljiva pošta na sumljiv razpis je bila torej slabo dokumentirana in neodmevna, je pa spadala v ta post TWC-jevski čas.

Potem smo šli takoj še z eno, v času sejma študentarije v Ljubljani. To pa je bil napad na ameriško ambasado in slovensko vlado. Šli smo iz Cankarjevega doma, kjer smo si naredili papirnate aviončke, ki so bili sami za sebe že izdelek. Na eni strani je bila ta pesem, na drugi strani pa naš stripzid o Bushu, ki hodi v Afganistan. Sledil je napad z aviončki. To smo posneli. Akcija je doživela odmevček v Delu, ki nas kasneje ni več hotelo spremljati.

Potem pa smo novembra v Kopru udarili na Grizolda, ki je bil takrat obrambni minister. Prišel je reklamirat Nato. Šli smo in napisali »SUONATO PER LA NATO« (Samo neumni za Nato) na zid. V drugem delu pa smo ga šli ovirat z zeljanjem, tako da bi moral skakat čez. Pa so ga peljali okrog, tako da so skakali samo občinarji in županov pratež. Akcijo je pokrila televizija.
V tem času so nas že napadli študentje, mi pa smo s temi akcijami sprožili več odmeva kot prej s celoletnimi aktivnostmi. Mislili so, da so se nam že zamajala tla pod nogami, ker so Primorske novice akcijo Suonato per la Nato zavestno opisovale kot negativen pojav, češ, »res, kako si lahko privoščijo popisat eno 40 let staro fasado, kakšen odnos do mesta pa je to?« Že naslednji dan so naročili popravilo fasade, jo v 24 urah popravili in meni naložili plačilo 70 jurjev. To je bil moj najdražji performans.
Potem je prišlo do tega obračuna, tvor je počil, jaz sem študente tudi sam izzival. Posledica moje razvpitosti je bil intervju na televiziji, v katerem so me obravnavali kot kulturnega delavca, ki je lahko govoril o problemih urbanega jedra, o kulturni oživitvi itn. Takrat sem treščil po študentih, da je bilo kar groza, da nimajo dvojezičnih napisov, recimo. Potem so skočili v luft in si rekli, »zdaj ga pa bomo!«. Pa ga niso. Je bilo že januarja jasno, da se morajo umakniti. Moji močni strici so tudi prišli v igro. Jožef Školč v liberalni stranki se je pozanimal navzdol, kako je kaj s tem, Miloš Pavlica je bil podpredsednik Združene liste pa je dal na dnevni red kolegija točko M&KC Koper, Hanžek mi je prišel pomagat … Generalnega načrta za našo marginalizacijo pa niso opustili.

Takrat nas je začela zanimat politika, ko smo videli, kako to funkcionira. Formalno nas je zanimala že prej. Mladino smo pozivali, naj se zanima za lokalno politiko, naj sodeluje na volitvah. Jaz sem platonsko kandidiral za župana in dobil nekaj procentov. Nismo pa vedeli, kako se sprejema občinski proračun, niso nas zanimala razmerja moči … Od takrat, ko smo bili napadeni, pa nas je začela stvar prekleto zanimati.

V januarju je naredila napako ministrica za kulturo in me je povabila na svoj novoletni sprejem v Halo A. Akcija Kitajski cesar v Hali je dokumentirana in je prva, ki je močno udarila v medijih. Takrat smo požrli približno polovico njenega medijskega odmeva. Na ta obred romanja ali hodočašća so me stokilskega nosili na posebej za to priliko pri mizarju naročenih nosilih. Stala so 35 jurjev. Vse je bilo v redu, samo jaz nisem bil dovolj pripravljen in nisem nič nesramnega rekel. Nisem imel kakega stresalnika, da bi jo streslo, ko bi ji stisnil roko ali kaj takega. Organizacijsko so me stvari prehitele. Bil sem nepripravljen tekstovno, a kamere so prvič lezle direktno v nas. Karkoli bi rekel, bi se zapičilo masam v glavo, vse bi objavili. »En softič je ven izpadel,« je rekel Kramaršič Jaša. Samo jaz sem bil zadovoljen, zunanji okvir je bil, en posmeh je bil noter, zmanjkalo pa mi je za sporočilo, ki bi ga vsi posneli. To je pač ena izkušnja. Cela prireditev je bila odurna, odtujena. Šank je vodila tvrdka Trst je naš. Na tem sprejemu sem, ko sem šel na sekret, poškropil z vodo esenesovca Jelinčiča, ki je ravno govoril za televizijo. Tako očitajoče me je pogledal s tistimi plavimi očmi, dosti rodov čiste zgodovine njegovih prednikov me je prebodlo, in ko sem se vrnil mi še ni bilo zadosti in sem ga vprašal, če hoče še kaj. Je rekel, da noče nič več, tako da zahvaljujoč njemu ni prišlo do incidenta. Kasneje nas niso več povabili na nobeno veselico. Nismo bili primerni za zveličanje, ker smo bili samo še v projektih, v programih pa nismo več hoteli niti mogli sodelovati.

Na osnovi spoprijema za prostor M&KC v Kopru in odnosa do Ministrstva za kulturo me je zapustila kakršnakoli sentimentalnost. Prvič smo dobili odziv v centralnih medijih, mehkoteroristična akcija je imela poln resonančni odmev. Dobro, gremo naprej. Zdaj sem že vedel, kaj hočem. Bil sem popolnoma suveren v tehnologiji, pustil sem se inspirirat dogajanju in vskočit vanj. Naslednja prilika je bila, ko so mi telefonirali iz Rdečega križa, da imajo neke Amerikance, ki bi radi pomagali, malo pospravljali pa to. »Super,« sem rekel, »koliko jih imaš?« »Dosti, sto jih imam,« je prišel odgovor. »Daj mi jih sto,« sem rekel. In sem že izračunal, kako jih bomo mehko ugrabili, peljali z avtobusi na mineštro, v muzej sodobne zgodovine in jim povedali, da mi ne rabimo njihove pomoči, ker pač njihova vojska dela tisto, kar nam ni všeč. »Lahko pa komuniciramo, jemo, vse to. Vidite, da smo se skupaj proti fašizmu borili, na tem mestu je padel vaš padalec …« Naredil sem program njihovega osveščanja, ne pa njihove pomoči in samoreklame, da bojo rekli, kako so dobri, da jih bojo prišli fotografirat in da bojo naši obrtniki kleli in pljuvali po tleh, zato ker so jim odžrli biznis. Sto bi bilo le preveč in smo se zmenili za pet komadov. Prišli so, na pojasnitev sem povabil še Pop TV. Črncem sem povedal, da so bili mehko ugrabljeni in jim razložil vidike našega možnega sodelovanja. Bili so tukaj, v Galeriji mensa numero due, midva s Feotom sva obrnila okrog mizo s sporočilom … Vest je zmanipulirala Pop TV. Iz samega posnetka je jasno, da sem z njimi ravnal lepo in spoštljivo, oni pa so tako skrajšali in obrnili, kot da sem se poigral z nedolžnimi ljudmi. Tak je bil vtis. Oni so bili res smešni, ko so butasto gledali v napis »THANK YOU BUT / WE REFUSE YOUR HELP.« Niso se znašli, neuki fantje. Tisto, kar pa sem jaz njim govoril, tisto je bilo lepo. Poudaril sem, da mi spoštujemo njihovo človeško pripravljenost, da nam pomagajo z rokami in z možgani, na zunanjepolitičnem nivoju pa mi ne moremo sprejeti njihove pomoči, in da jih vabimo na mehko ugrabitev, da gremo kaj pojest, da pa si pomagat ne bomo pustili od njih. Tega niso hoteli razumeti, oni iz Pop TV pa so to obrnili, da je bilo videti, kot da se je Brecelj ponorčeval z enimi ubogimi zamorci, ki niso nič krivi.
Manipulaciji se itak ne moreš nikoli izogniti, vendar je bil cel dogodek tako jasen v svoji govorici, da popolna manipulacija ni bila možna. Lahko so premaknili akcent, ampak trenutka, ko se miza obrne in ko oni bolščijo v mizo, tega pa niso mogli sleči, ker je bilo tako ostro. Ljudje so razumeli sporočilo in so se z njim strinjali. Dosegli smo daleč največji odmev do takrat.

Tukaj je lok mehkoterorističnega aktivizma doživel vrhunec, sledile so še tri akcije: Tapisonirano vnebovzetje, ki je imelo daleč najdaljši odmev v Sloveniji in je seglo tudi na Hrvaško. To je bil mednarodni uspeh, največji slovenski uspeh in tudi meddržavni incident, ker je Vatikan zahteval pojasnilo od lokalnega sodnika za prekrške. Potem je bil Vatentat, ko sem sam šel na Rupla s sedemmilimetrsko cevjo in sem ga nastrelil v faco na štiri metre na proslavi prve obletnice Univerze na Primorskem. To je bilo ena na ena, čisti solo prodor in mogoče najbolj efekten od vseh. Imel je drug scenarij. Dve kameri sta mislili, da bom najprej z bodico preluknjal en balon na stropu, da bojo vsi pogledali gor, potem pa bi nastrelil Rupla. Samo jaz nisem izdelal tistega žebljička, televizijski kameri sta se obrnili navzgor in me nista snemali, samo moj kamerman, ki ni dobil navodil, je snemal mene. Stupidnost take prireditve je velika. Res kraljevska. Vse so mi lepo pripravili, jaz sem samo vskočil. To je bil solo prodor. Ta je po svoji moči mogoče najboljši. Ni bil popoln, manjkala je tista tinta, ki čez nekaj časa izgine. Ljudje so se namreč delali, da ni bilo nič, ampak če bi Rupel imel liso na obrazu, potem to ne bi bilo mogoče. Samo nikoli se ne more vse čisto posrečiti, se pa nekaj naučiš.

Že dolgo nisem sistematično delal na tem, tisto pomlad pa smo sovražnika, ki smo ga premagali v decembru, z vsakim udarcem zabili globlje. Bilo je čisto jasno, da nismo ne brez fantazije, da nismo niti leni in da tega prostora ne uporabljamo za privatne namene. Vsak performans je imel odmev. Eden od teh je bil tudi Pozdrav osvoboditeljem. Gor na Štajerskem so nas naučili pokat s temi velikimi sodi, pa smo ob petih zjutraj, preden je ameriška letalonosilka izplula, šli na vrh Markovca in jim pokali z možnarji v slovo. Nikoli prej in nikoli kasneje nisem bil na naslovnici Primorskih novic.
Sledili so napadi v Dražgošah. Vodja aviacije mehkega terorizma Aleš Žumer-Šembrek, ki je že prej samostojno napadel na istem mestu na isti prireditvi, je vlekel za seboj napis nad šest tisoč ljudmi, ki so bili zbrani na proslavi, in spet smo prodrli na Pop TV. Napis se je glasil: »IZBRISANI V ZRAK? / PAHOR V IRAK!« Na tej proslavi smo promovirali izbrisane, kar se je marsikomu zdelo zelo neokusno in so se do nas obnašali agresivno.
Sledil je poskus degustacije zaporov, kjer smo izbrisane želeli inštalirat v zapor, da bi preizkusili prvo noč. Samo nismo imeli verig, da bi se pritrdili na radiatorje in cevi, ker bi nas potem morali priti z žagami odžagat. Akcija je imela odmev, ni se pa posrečila.

Lahko govorim še o drobirju, ki ni v tem časovnem loku. Recimo, ko je bil izvoljen novi župan, sem kot občinski svetnik prišel na sejo z zavito roko (ta slika je zdaj tudi v Pretorski palači), češ Nič rokovanja in nič aplavza. To je bilo moje sporočilo.
V zadnjih dveh letih smiselno vgrajujem mehkoteroristične prijeme v svoje nevladovalno delo, v delo za nevladni sektor. S tem povem določene zadeve, jih promoviram. Recimo 17. aprila, ko nam je Gorazd Perenič, bivši državni sekretar za javno upravo kot pogajalski skupini povedal, da nas ne jebe. Prinesel sem cvetje, bil je ravno čas cvetenja češenj, in ga dal na mizo za okras. Ko smo uvideli, da bomo morali zapustiti sestanek, šlo je za slovo brez rokovanj, sem začel luščit veje in posipat cvetje po nas in potem tudi po njih, vsi smo bili v češnjevih cvetovih. In potem je Perenič, mlad fant, nima trideset let, rekel, da upa, da ne bo gospod Brecelj davkoplačevalcem (spet ti davkoplačevalci!) naložil tega čiščenja. Ni razumel, da to sploh ni umazano, ampak okrašeno! Drugi performans, neposredno povezan z njim, pa je prišel na drugo stran Dela v velikem formatu. Prodal sem Gorazda Pereniča na licitaciji v Kudu France Prešeren. Sam sebi, ker ga nihče ni hotel kupit, sem ga prodal za štiri jurje. To je bil vrtni palček, sposojen, prej mi je padel še na tla, tako da mi ga je Mojca Dobnikar pomagala zlepit. Zdaj sva ga z Arijano odpeljala v Budimpešto na poskusno delo v inozemstvo.

Reči hočem, da mehkega terorizma ni konec, nikoli pa ni bil potegnjen ven iz konteksta časa. Samo življenje inspirira mehki terorizem, on ni v prvem planu, v prvem planu je samo delo, sam boj za to delo, mehki terorizem je le orodje.
Nekako se ne moreš izogniti temu, da mediji zabrišejo glavni poudarek, glavni šus, vendar sem prišel do tega, da je možno zadevo koncipirati tako, da čim medij poroča o njej, ostrine ne more zabrisat. Pri Tapisoniranem vnebovzetju je to čisto jasno. Zaglušitev zvonov lahko še tako obračaš, dejstva ne moreš spremeniti.

Zapisala Alenka Pirman marca 2006

Redosled mehkoterorističnih akcij

19. september 1999 Antonu in Pohorskemu bataljonu, Maribor
1. oktober 2001 Podelitev Šeligovega P-tiča, Ljubljana
16. oktober 2001 Bombardiranje ameriške ambasade in slovenske vlade, Ljubljana
24. oktober 2001 Sumljiva pošta na sumljiv razpis, Ljubljana
7. november 2001 Suonato per la Nato, Koper
11. januar 2002 Kitajski cesar v Hali, Ljubljana
27. marec 2002 Marincirana sreda, Koper
19. – 20. april 2002 Raz vrata, Beograd
24. april 2002 Pozdrav osvoboditeljem, Koper
15. maj 2003 Neslišna šola pokanja, Koper
15. avgust 2003 Tapisonirano vnebovzetje, Koper
20. avgust 2003 Rode nazaj v Vatikan, Koper
27. september 2003 Eko zamenjava, Koper
15. oktober 2003 Vatentat, Koper
11. januar 2004 Izbrisani v Dražgošah, Dražgoše
22. januar 2004 Degustacija, Koper

Akcije so izvedli Društvo prijateljev zmernega napredka (Koper), Kulturno društvo Rov (Železniki), Alternativno kulturno društvo Izbruh (Kranj) in Zavod Pekarna (Maribor) v različnih kombinacijah in številu.